Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

AŠRAM

Šri Aurobindov ašram v Pondicherryju v južni Indiji je drugačen, kot so drugi ašrami. Še dolga leta po svojem prihodu v Pondicherry (1910) Šri Aurobindo ni hotel govoriti o svojem bivališču kot o ašramu. V resnici sprva niti ni imel okrog sebe učencev v tem smislu. Trije ali štirje mladeniči, ki so ga pospremili do Pondicherryja in ostali tam z njim, so mu bili tovariši, saj jih on ni izbral za učence, pač pa so to bili nekateri njegovi prejšnji politični sodelavci. Toda okrog Šri Aurobinda se je zbiralo vse več duhovnih iskalcev, ki so pod njegovim vodstvom želeli gojiti jogo. Njihovo število je narastlo, tako da je bilo potrebno razmišljati o njihovi nastanitvi. Zato je Mati začela po letu 1920 najemati in nakupovati hiše. Tako je ašram nastajal spontano. Postopoma je organizirala tudi oskrbo s hrano, oddelke za vzdrževanje in popravila itd. Glede na Šri Aurobindovo sadhano je tudi vodenje učencev postopoma prehajalo v njene roke, tako da je bil takrat, ko se je Šri Aurobindo popolnoma umaknil v samoto (1926), ašram skoraj povsem oblikovan.

V pol stoletja je Šri Aurobindov ašram zrastel v raznoliko duhovno skupnost s 1200 člani. Poleg teh sodeluje v ašramskem življenju veliko iskalcev, ki sicer formalno niso vključeni v ašram, a so prišli v Pondicherry iz različnih delov sveta, da bi lahko intenzivneje gojili integralno jogo. Tako so tu sadhaki obeh spolov iz različnih predelov Indije, Azije, Evrope, Amerike in Avstralije.

Nekoč omejen na nekaj zgradb, se je ašram fizično razširil po vsem mestu. Danes živijo ašramiti v prek 400 hišah. Osrednji del ašrama predstavlja skupina hiš, med katerimi so tudi tiste, v katerih sta
večino svojega bivanja v Pondicherryju preživela Šri Aurobindo in Mati. Te stavbe, ki jim največkrat rečemo kar "ašram", obdajajo dvorišče, ki mu daje senco veliko drevo. Pod njim je s cvetjem okrašen samadhi; iz belega marmorja zgrajena grobnica hrani smrtne ostanke Šri Aurobinda in Matere.

Običajno se beseda ašram povezuje s samostanom ali verskim redom, vendar v resnici ašram ni niti eno niti drugo. Beseda ašram je od nekdaj pomenila "bivališče mojstra duhovne filozofije, v katerem sprejema in nastanjuje tiste, ki se pridejo k njemu učit in vadit jogo." Ker je klasična joga pogosto povezana z askezo, se tudi beseda ašram povezuje s tem. Toda ne delujejo vsi ašrami v tem smislu, posebno pa nima Šri Aurobindov ašram ničesar opraviti umikom od sveta. Integralna joga, ima drugačen namen. Njen cilj ni le povzdigniti nevedno svetno zavest v božansko zavest, ampak tudi pritegniti nadumsko silo božanske zavesti v nevedni um, življenje in telo, jih preobraziti, da bodo razodevali Božansko in v Snovi ustvarili božansko življenje; ker se torej integralna joga razlikuje od drugih tradicionalnih sistemov jog, tudi ašram ni takšen kot drugi. Tako kot v vseh duhovnih skupnostih je tudi tu življenje osredotočeno okrog prakticiranja določene discipline za dosego cilja, ki je skupen vsem jogam, vendar za to ni ustaljene metode, pač pa notranja praksa, ki poteka pod vodstvom in vplivom Šri Aurobinda in Matere. To vodstvo, ki sta ga posredovala v neštetih govorih in pismih, je sedaj na razpolago v mnogih knjigah. Vpliv pa je nekaj, kar začutimo v svoji notranjosti, če se mu odpremo. Samoodpiranje je eden od treh vzvodov te joge. Druga dva sta postopno notranje predajanje duhovni sili in zavračanje vsega, kar nasprotuje njenemu delovanju. Odklanjanje je notranji vzgib, ki pa ga na zunaj delno oblikujejo tri pravila: zavračanje kajenja, drog in alkohola, zavračanje spolnosti in zavračanje politike. Prav ta pravila, ki jih ta ašram postavlja pred svoje člane, imajo namen izključiti dejavnosti, ki nasprotujejo gojitvi joge.

V ašramih, kjer je edini cilj osvoboditev od svetnega bivanja (mokša), se člani navadno umaknejo pred zunanjim življenjem. Tu pa sadhaki niso asketi, niti ni mokša edini cilj. Namesto zunanjega odrekanja se tu zahteva notranja osvobojenost in ravnodušnost, iz katerih je treba početi zunanje aktivnosti.

Če naj se tako velika skupnost vzdržuje, je seveda treba opraviti veliko dela. Večinoma ga opravljajo ašramiti, saj delo predstavlja področje za njihovo duhovno rast. Kot je rekel Šri Aurobindo, je delo "služenje Božanskemu in področje za notranje odpiranje Božanskemu, predajanje edinole Božanskemu, odklanjanju ega in vseh običajnih vitalnih vzgibov ter vežbanje duhovnega dviganja, nesebičnosti, ubogljivosti, opuščanja vsakega umskega, vitalnega ali drugačnega samopotrjevanja omejene osebnosti." Na začetku so bile organizirane le najnujnejše dejavnosti, ki so v zvezi z nastanitvijo, prehrano, obleko in zdravljenjem. Kasneje so se izoblikovale še enote, ki zadevajo umetniško ali kulturno življenje in druge.

Šri Aurobindov ašram svojim članom nudi vse, kar potrebujejo za spodobno in zdravo življenje. Zaradi tega ima oddelke, ki skrbijo za vzdrževanje hiš, pohištvo, električarstvo, kleparstvo, oblačila, obutev itd. Kuhinja pripravlja trikrat dnevno po 2000 obrokov. Večino surovin zanjo pridelajo na ašramskih farmah in vrtovih.

Ašram ima tudi svoje zdravstvene ambulante, zobozdravnika, očesno kliniko in oddelek za fizioterapijo, masažo in akupunkturo. Bolnišnica skrbi za daljšo nego bolnikov.

Gledališče, umetniška galerija, studio za slikarstvo in kiparstvo, studio za ples in glasbena soba omogočajo kulturno dejavnost. Velika knjižnica nudi pestro branje vsakomur, ki rad poseže po knjigi. Ašramska tiskarna, ki je doslej natisnila številne knjige in časopise, predstavlja le eno izmed dodatnih dejavnosti ašrama. Ostale so še pohištvena in kovinska delavnica, tovarna ročno izdelanega papirja, ročni izdelki, kadila, barvanje svilenih izdelkov, vezenje, parfumerija, batik, lončarstvo itd.


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011