Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

NAJVIŠJE ODKRITJE

Če želimo napredovati celovito, moramo v svojem zavestnem bitju zgraditi čvrsto in jasno umsko sintezo, ki nas lahko ščiti pred zunanjimi skušnjavami, smerokaz, ki nas varuje pred vsemi obvozi, svetilnik, ki nam osvetljuje pot v premikajočem se oceanu življenja.

Vsak si mora zgraditi to umsko sintezo glede na svoja lastna stremljenja, svoje nagibe in težnje. Če pa želimo biti nekaj zares živega in svetlega, moramo imeti v svojem jedru idejo, ki je za naš razum simbolična predstavitev tistega, kar je v središču celega bitja, tistega, kar je naše življenje in naša luč.

To idejo so, izraženo z vzvišenimi besedami in v različnih oblikah, poučevali vsi veliki Učitelji v vseh deželah in vseh dobah.

Jaz vsakega posameznika in veliki kozmični Jaz sta eno. V svojem bistvu in počelu je vse iz večnosti, zakaj potem ločevati bitje in njegov izvor, sebe in tisto, kar smo bili na začetku?

Starodavna izročila so imela prav, ko so zatrjevala: »Mi in Izvor našega bitja, mi in naš Bog, smo eno.«

In ta enotnost naj ne bo razumljena kot bolj ali manj tesen in intimen odnos, ampak kot resnična istovetnost.

Ko se torej nekdo, ki išče Božansko, poskuša postopno dvigniti do nedosegljivega, pozablja, da ga vse njegovo znanje, vsa njegova intuicija ne bi mogla pripeljati niti en korak naprej v tem neskončnem; ne ve, da je tisto, kar hoče doseči, za kar je prepričan, da je tako daleč od njega, v njem samem.

Kajti kako lahko karkoli ve o izvoru stvari, dokler se ne zave tega izvora znotraj sebe?

Z razumevanjem sebe, s tem, da začne spoznavati samega sebe, lahko pride do najvišjega odkritja in kot patriarh iz Svetega pisma presenečeno vzklikne: »Tukaj je hiša Božja, jaz pa tega nisem vedel.«

To je razlog, zakaj je potrebno vzvišeno idejo, stvarnico materialnih svetov, izraziti tako, da lahko vsi slišijo besede, ki napolnjujejo nebesa in zemljo: »Jaz sem v vseh stvareh in vseh bitjih.«

Ko bi to vsi spoznali, bi bil blizu obljubljeni dan, dan velikih preobrazb. Ko bodo ljudje v vsakem atomu snovi spoznali voljo Boga, ki v njem prebiva, ko bodo v vsakem živem bitju videli obris božje poteze, ko bo v vsakem človeku njegov brat zmožen videti Boga, takrat se bo prebudila zora ter pregnala temo, laž, nevednost, hibe in bolečine, ki preobremenjujejo vso naravo. Kajti »vsa narava trpi in ječi ob čakanju, da se razkrijejo Božji sinovi.«

To je resnično osrednja ideja, ki povzema v sebi vse ostale. Ideja, ki bi morala biti vedno prisotna v našem spominu in kot sonce razsvetljevati vse naše življenje.

Zato vas danes spominjam nanjo. Kajti če sledimo svoji poti in nosimo to idejo v svojem srcu kot najbolj dragocen dragulj, če ji dovolimo, da nas vedno bolj razsvetljuje in preobraža, bomo spoznali, da je živa v jedru vsake stvari in vsakega bitja, ter v njej začutili čudovito enotnost vsega stvarstva.

Takrat bomo spoznali, kako prazna in otročja so naša zadovoljstva, naši neumni prepiri, naše male strasti, naša slepa jeza. Videli bomo, kako se naše male slabosti razblinjajo, kako razpadajo zadnje utrdbe naše omejene osebnosti, našega neumnega egoizma. Čutili bomo, kako nas mogočen tok čiste duhovnosti odnaša in pelje ven iz naših omejenih okvirjev, naših ozkih meja.

Individualni jaz in vesoljni Jaz sta eno. V vsakem svetu, vsakem bitju, vsaki stvari je božanska Prisotnost in človekova naloga je, da jo manifestira.

Zato se mora človek zavedeti božanske Prisotnosti v sebi. Nekateri morajo, da bi to dosegli, skozi pravcato šolanje: njihovo egoistično bitje je premočno, trdno, konservativno in bojevanje proti njemu je dolgo in boleče. Drugi pa so, nasprotno, bolj neosebni, bolj gnetljivi, bolj poduhovljeni, se laže povežejo z neizčrpnim božanskim virom svojega bitja. Vendar ne pozabimo, da si morajo celo oni dan za dnem, nenehno in vztrajno, z metodičnim delom prilagajanja in preobrazbe prizadevati, da se nič v njih ne bi moglo vrniti in zasenčiti blišča te čiste luči.

Vendar kako se pogled spremeni, ko dosežeš to brezdanjo zavest! Kako se razširi razumevanje, kako zraste dobrota!

Nek svetnik je o tem rekel takole:
»Želel bi, da bi vsak izmed nas doživel trenutek, ko bo zmožen zaznati Boga v najbolj nizkotnem človeku; namesto da bi ga obsojal, bi rekel: 'Vstani, o, sijajno Bitje, ti, ki si na vekomaj čist, ti, ki ne poznaš ne rojstva ne smrti; vstani, Vsemogočni, in razkrij svojo naravo.'«

Ravnajmo v skladu s temi čudovitimi besedami in videli bomo, kako se vse okoli nas spreminja kot po čudežu.

Takšno je razpoloženje prave ljubezni, zavestne in preudarne, ljubezni, ki ve, kako pogledati za videze, kako razumeti navkljub besedam, ljubezni, ki je skozi vse ovire v nenehnem stiku z globinami.

Kakšno vrednost imajo naše pobude in naše želje, naše tesnobe in naše nasilje, naše trpljenje in naši boji, vsa ta osebna sreča in nesreča, ki jo naša neurejena domišljija tako pretirano dramatizira? Kakšno vrednost imajo pred to mogočno, plemenito, božansko ljubeznijo, ki nas podpira iz najbolj skritih globin našega bitja, ki dopušča naše slabosti, popravlja naše napake, celi naše rane, preplavlja celo naše bitje s svojimi poživljajočimi tokovi?

Kajti Božanskost znotraj se nikoli ne vsiljuje, nikoli nič ne zahteva, nikoli ne grozi; žrtvuje se in daruje, skrije se in pozabi nase v srcu vseh bitij in vseh stvari; nikogar ne graja niti ne presoja, ne preklinja, ne obsoja, temveč je neprenehoma na delu, da bi izpopolnila brez prisile, da bi popravila brez graje, da bi opogumila brez nestrpnosti, da bi vsakogar obogatila z zakladi, kakršne je sposoben sprejeti; je mati, katere ljubezen podpira in hrani, ščiti in varuje, svetuje in daje uteho; zato ker razume vse, pomaga vsem, odpušča in prizanaša vsem, vliva upanje in pripravlja vse; vse nosi v sebi in nima ničesar, kar ne bi pripadalo vsem; ker gospoduje nad vsem, je služabnica vsemu: in zato vsi tisti, majhni in veliki, ki želijo kraljevati z njo in biti bogovi v njej, postanejo kot ona – ne vladarji in tirani, temveč sluge med svojimi brati.

Kako sijajna je ta ponižna vloga služabnika! To je zadolžitev vseh tistih, ki naj bodo glasniki, oznanjevalci Boga, ki je v vseh, božanske Ljubezni, ki oživlja vse stvari...

In dokler nismo zmožni slediti njihovemu zgledu in kot oni postati resnični služabniki, dopustimo, da nas prepoji in preobrazi ta božanska Ljubezen, ter brez pridržkov predajmo Njemu to čudovito orodje, naše snovno bitje. On ga bo pripravil, da doseže svoj največji učinek na vsakem nivoju delovanja.

Da dosežemo takšno popolno posvetitev samega sebe, so dobra vsa sredstva, vse metode imajo svojo vrednost. Stvar, ki je precej neizogibna, je, da vztrajamo pri odločitvi doseči cilj. Kajti potem nam vse – učenja, ki se jih lotimo, vsa dejanja, ki jih uresničimo, vsi ljudje, ki jih srečamo – prinese namig, pomoč, luč, ki nas vodi naprej po poti.

Preden zaključim, bom dodala še nekaj strani, namenjenih tistim, ki so že naredili nekaj navidezno neuspešnih poskusov, tistim, ki so spoznali pasti na poti ter svojo slabost in šibkost, tistim, ki jim grozi izguba samozavesti in poguma. Da bi prebudila upanje v srcih tistih, ki trpijo, je te strani zapisal duhovni adept v trenutku, ko so vsi mogoči preizkusi in težave planili nadenj kot velik očiščevalni ogenj.

»Ti, ki si izčrpan in ranjen in pobit, ti, ki padaš, ki morda misliš, da si poražen – poslušaj glas prijatelja, kajti on pozna tvoje stiske. Bil jih je deležen, kot ti je trpel od tegob tega sveta; tako kot ti je prečkal puščave pod bremenom dneva, spoznal je lakoto in žejo, samoto in osamljenost in, najkrutejše od vsega, zapuščenost srca: da, spoznal je tudi ure dvoma, okusil je napake, neuspehe, strahove, vse vrste slabosti.

Vendar on ti pravi: pogum! Prisluhni sporočilu, ki ga sonce vsako jutro prinese zemlji v svojih prvih žarkih. To je sporočilo upanja, sporočilo utehe.

Ti, ki točiš solze, ki trpiš, si prestrašen in si ne drzneš napovedati trajanja svojih stisk in konca svojih muk, glej! Ni noči brez zore; ko je noč najgostejša, je zora pripravljena. Ni je megle, ki bi je sonce ne razpodilo; ni oblaka, ki se ne bi razblinil; ni solze, ki se ne bi nekega dne posušila; ni nevihte, po kateri ne bi zasijala njena bleščeča mavrica; ni snega, ki se ne bi stopil; ni zime, ki se ne bi spremenila v cvetočo pomlad.

In prav tako tudi zate ni trpljenja, ki ne bi kot svojo protiutež pripeljalo blaženosti; ne gorja, ki se ne bi moglo spremeniti v radost; ne poraza, ki se ne bi spremenil v zmago; ne padca, ki se ne bi spremenil v vzpon na še višje vrhove; ne samote, ki ne bi postala domovanje življenja; ne prepira, ki se ne bi spremenil v harmonijo. Včasih je nerazumevanje med dvema umoma tisto, kar prisili dve srci, da se odpreta medsebojni povezanosti. Skratka, ni je tako neizmerne šibkosti, da se ne bi mogla spremeniti v moč. Še več, Vsemogočni se rad razkrije v največji slabosti.
Poslušaj, otrok moj, ki se počutiš tako zlomljenega, tako padlega, ki nimaš ničesar, ničesar več, kar bi zakrilo tvojo bedo in nahranilo tvoj ponos – in vendar nikoli prej nisi bil tako velik! Kako blizu je vrhovom tisti, ki se prebudi v globočinah! Kajti globlje je brezno, bolj se razkrijejo višave.

Ali ne veš, da najbolj vzvišene sile vesoljne prostranosti iščejo najbolj neprepustne koprene Snovi, da bi se odele vanje? O, sijajne poroke najvišje ljubezni z najtemačnejšimi koprenami, poželenj teme z najsijajnejšo lučjo!

Če sta te težavna preizkušnja in slabost pobili na tla, če si se pogreznil v brezno trpljenja, niti malo ne tarnaj; najvišji blagoslov bo prišel do tebe! Ker si šel skozi trnovo preizkušnjo očiščevalnih bolečin, so zate pripravljeni veličastni vzponi.

Si v divjini? Prav, prisluhni glasovom tišine. Hrup poveličujočih besed in aplavz od zunaj sta razveseljevala tvoja ušesa, toda zvoki tišine bodo razveseljevali tvojo dušo in prebudili v tebi odmev globin, pesem božanskih ubranosti!
Hodiš v temni noči? Prav, zberi tam neprecenljive zaklade teme. Svetel sončni sij razsvetljuje poti razuma, toda v temi z njenimi belimi bleski so skrite poti popolnosti, skrivnost duhovnih bogastev.

Si bil razgaljen? To je pot do popolnosti. Ko nimaš ničesar več, ti bo dano vse. Za tiste, ki so iskreni in preprosti, iz najslabšega vedno pride najboljše.

Vsako zrno, ki ga daš v zemljo, jih rodi tisoč. Vsak udarec roke gorja je lahko polet v blaženost.

In kadar se hudič znaša nad človekom, slednjemu vse, kar hudič naredi, da bi ga uničil, samo služi, da postane večji.

Prisluhni zgodbi svetov! Glej, zdi se, da veliki sovrag slavi zmago. Bitja luči meče v noč in noč je napolnjena z zvezdami. Z naraščajočim besom se vojskuje proti delovanju vesolja, napada integriteto kraljestva prvotnega neba, razbija njegovo ubranost, ga znova in znova razdvaja, trosi njegov prah na štiri strani neskončnosti. In vendar glej – prah se spremeni v zlato setev, ki oplaja neskončno in ga naseljuje s svetovi, ki bodo odslej krožili v večjih orbitah okoli svojega večnega središča; tako ločenost sama ustvarja bogatejšo in tesnejšo enotnost, z množitvijo površij snovnega vesolja povečuje kraljestvo, ki ga je hotel uničiti.

Nedvomno je bila lepa pesem prvotnega neba, zibajočega se v naročju neskončnosti, lepa; toda koliko lepša in bolj zmagoslavna je simfonija sozvezdij, glasba zvezd, mogočen koral, ki napolnjuje nebesa z večno himno zmage.

Še mi prisluhni. Nobeno stanje ni bilo bolj negotovo kot stanje človeka, ko je bil na zemlji ločen od svojega božanskega vira. Nad njim se je razprostirala sovražna ograda tirana in pri vratih obzorja so stražili ječarji, oboroženi z žarečimi meči. In potem, ko ni imel več moči, da bi plezal k izviru življenja, je izvir vzniknil v njem samem; ker ni več mogel dobiti luči od zgoraj, je luč zasijala v samem središču njegovega bitja; ker ni mogel občevati z vse presegajočo ljubeznijo, je ta ljubezen žrtvovala samo sebe, se izročila kot daritev in izbrala vsako zemeljsko bitje, vsak človeški ego, za svoje bivališče in svetišče.

In zaradi tega v tej zaničevani, pa vendar rodovitni snovi, opustošeni, a vendarle blagoslovljeni, vsak atom vsebuje božansko idejo, vsako bitje nosi v sebi Božanskega Prebivalca. In če nič drugega v celem vesolju ni tako grešnega kot človek, prav tako ni ničesar bolj božanskega, kot je človek!

Resnično, resnično, v ponižanju najdemo zibelko veličastnosti.«

Vir: M2,38-IK

 


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011