Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

EVOLUCIJA ZAVESTI

Življenje je stopnja ali dogodek v postopnem razvoju Duha, ki se je odel v Snov in sedaj deluje, da bi se razodel v tej nevoljni tvarini. To je skrivnost zemeljskega bivanja.

Ključa do te skrivnosti pa ne bomo našli v življenju samem ali v telesu. Njegovega hieroglifa ni niti v zarodku niti v organizmu, kajti ta dva sta le fizično sredstvo ali osnova. Edina prava skrivnost tega vesolja sta obstoj in rast zavesti v obsežni in nemi nerazumnosti Snovi. Pobeg Zavesti iz očitno začetne Nezavestnosti (saj je bila zavest, zakrinkana in prikrita, ves čas v njej, nezavestnost Snovi pa je po svoji naravi le zakrita zavest), njen boj da se najde, njeno teženje po lastni popolnosti, dovršenosti, radosti, luči, moči, obvladovanju, harmoniji, svobodi, je podaljšan čudež, vendar naraven in vse pojasnjujoč pojav, ki smo mu hkrati opazovalci ter deloma orodje in posrednik.

Zavest, Bivanje, Moč, Veselje so bili prisotni od začetka zajeti v zanikanje samega sebe, v izvirno noč, v mračnost in nezavestnost snovne Narave. Tisto, kar je in je vedno bilo, svobodno, dovršeno, večno in neskončno, Tisto kar je vse, kar imenujemo Bog, Brahman, Duh se je zaprlo v svoje nasprotje, ki ga je samo ustvarilo. Vsevedno se je potopilo v Nevednost, Vsezavedno v Nezavednost, Vsemodro v večno Brezumje. Vsemogočni se je izrazil prek obširne vesoljne samodejne Inertnosti, ki ustvarja z razkrajanjem. Neskončni se samoizraža prek brezmejne razdrobljenosti. Vseblaženi si je privzel velikansko neobčutljivost, iz katere se skuša izbojevati z bolečino, lakoto, željo in žalostjo. Božansko je nekje drugje. Dozdeva se, da Božanskega ni v tem fizičnem življenju, v tem mračnem snovnem svetu, pač pa šele nastaja, Theos ouk estin alla gignetai. Postopno nastajanje Božanskega iz njegovega lastnega pojavnega nasprotja je smisel in namen zemeljske evolucije.

Evolucija v svojem bistvu ni razvoj bolj in bolj organiziranega telesa ali bolj in bolj bolj učinkovitega življenja: ta je le njen ustroj in zunanja okoliščina. Evolucija je prizadevanje Zavesti, speče v Snovi, da bi se prebudila, se osvobodila, našla in v največji in najširši meri obvladala samo sebe in svoje možnosti do zadnjega in najvišjega dela. Evolucija je osvobajanje Dušne skrivnosti, ki se razodeva v Obliki in Sili, počasno nastajanje Božanstva, rast Duha.

V evoluciji umski človek ni ne cilj ne namen in ne izpolnjujoča vrednota, najvišja in zadnja značilnost. Človek je premajhen in preveč nepopoln, da bi bil krona prizadevanja Narave. Človek ni končni, pač pa le vezni člen, prehodno bitje, vmesna instrumentalna stvaritev.

Na prvi pogled takšna narava evolucije in vmesni položaj človeka nista očitna, saj se vnanjemu očesu zdi, da je evolucija – vsaj fizična evolucija – že davno končana, ker je pustila za seboj človeka kot svoj revni, čeprav najboljši rezultat, in da ni več pričakovati novih bitij ali višjih stvaritev. Toda to se nam zdi samo tako dolgo, dokler gledamo le na oblike in na zunanjost, ne pa na notranje lastnosti celotnega procesa. Snov, telo in celo življenje so izhodiščni členi, potrebni za stvaritev, ki jo je treba opraviti. Nove življenjske oblike se ne bodo več prosto pojavljale, zato, ker vsaj niso prvenstveno tisto, s čimer je sedaj zaposlena Sila evolucije, ampak so to nove moči zavesti. Ko je Narava, Božanska Moč izoblikovala pokončno telo in mu dala moč razmišljanja, razvijanja, poizvedovanja o svoji notranjosti in o stvareh ter moč zavestnega učinkovanja na stvari in sebe samega, je dosegla svoj skrivni cilj. Ko je vse drugo zavrnila kot raven drugotnih vzgibov, je svoje osrednje in najvišje sile usmerila k temu dolgo prikrivanemu cilju. Kajti vse, kar je bilo dotlej storjenega, je bilo le dolga, naporna počasna priprava. Ves čas pa je bil razvoj zavesti, v katerem pomeni pojav človeka ključni preobrat, shranjen v njenih nedrih kot njeno končno opravilo in pravi namen.

Počasna priprava Narave je trajala dolge dobe in zahtevala neskončen prostor, v katerih se je zdelo to njeno edino opravilo. Pravo delo pa, ko gledamo z zunanjim očesom razuma, se zdi zgolj kot naključni pripetljaj nekje na koncu, časovno kratek in v neznatnem in komaj zaznavnem prostorčku enega izmed najmanjših predelov te brezmejnosti, teh neštetih vsemirij. Če bi bilo res tako, bi lahko še vedno trdili, da čas in prostor za Neskončno in Večno nimata nobenega pomena. Če dela trilijone let, kar naj bi vzcvetelo le za kratek čas, za Tisto ni zapravljanje časa kot bi bilo za naše kratko bivanje, ki ga preganja smrt. Tudi ta paradoks je le navidezen, kajti zgodovina te edine zemlje ni vsa zgodba evolucije. Tudi drugod so zemlje in celo tukaj so se pred nami odvili že številni zemeljski ciklusi in številni se še bodo.

Narava se je trudila nešteto milijonov let, da je ustvarila materialno vesolje plamtečih sonc in sistemov. Manj, a še vedno neizmeren niz milijonov let, se je zadrževala pri delu na tej zemlji, tem obljudenem planetu. Saj je bila ves ta neizračunljivi čas, vsaj zdi se tako, zaposlena le z evolucijo Snovi. Življenje in um je skrivala v navideznem ne-obstajanju. Toda prišel je čas, ko se je lahko razodelo življenje: vibracija v kovini, rastoče in iščoče, omejeno in navzven zaznavno v rastlini, instinktivna sila, jedro veselja in bolečine, lakote in čustva, strahu in boja v živali – prva organizirana zavest, začetek dolgo načrtovanega čudeža. Od tedaj ni bila več zaposlena le s snovjo zaradi sebe same, ampak predvsem z utripajočo plazmično tvarino, primerno za izražanje življenja. Evolucija življenja je bila odslej njen edini želeni namen. Počasi se je prek življenja razodel tudi um: v živali kot nekakšno močno čutenje, grobo razmišljajoč in načrtujoč vitalni um, v človeku pa kot popolno organiziran in kot sredstvo, čeprav še vedno nepopolno, vendar pa razvijajoče se umsko bitje, Manu – bitje, ki razmišlja, ustvarja, hrepeni in se že zaveda samega sebe. Od takrat naprej se Narava ukvarja predvsem z rastjo uma in manj s korenitim spreminjanjem življenja. Zdi se, da se od tedaj telo ni več razvijalo, življenje pa le malo ali le toliko, da je v svojih ciklusih služilo za izražanje Uma, ki se je višal in širil v živečem telesu. Nevidna notranja evolucija je tedaj postala velika strast in smisel Narave.

Če bi bil um vse, kar lahko zavest doseže, če bi bil skrivnostno Božanstvo in bi ne bilo višjih, večjih ter čudovitejših predelov, bi bil človek prepuščen izpopolnjevanju uma in dopolnjevanju lastnega bitja. Onkraj uma bi ne bilo ali pa ne bi bilo treba ničesar, kar bi dvigovalo zavest v njene vrhunce, jo razširjalo do neizmernosti, se potapljalo z njo v globine neizmerljivega. S svojo izpopolnitvijo bi dovršil Naravo. Evolucija bi se končala s Človekom-Bogom, krono zemeljskih ciklusov.

Toda Um ni vse, kajti onkraj uma je višja zavest, tam sta nadum in duh. Kot je Narava delovala v živali, vitalnem bitju, dokler se iz njega ni razvil človek, Manu, mislec, tako deluje tudi v človeku, umskem bitju, dokler se iz njega ne bo razodelo duhovno in nadumsko božanstvo, Videc zavesti resnice, spoznavalec s poistovetenjem, utelešeno Transcendentalno in Univerzalno v posamični naravi.

Od prsti in kovine do rastline, od rastline do živali, od živali do človeka je Narava dokončala svoje popotovanje, toda pred njo ostaja še vedno ogromen raztežaj ali velikanski skok. Kakor je prešla pot od snovi do življenja, od življenja do uma, mora sedaj preiti od uma do naduma, od človeka do nadčloveka. To je prepad, ki ga mora premostiti, največji čudež, ki ga mora uresničiti, preden se bo po boju in nezadovoljstvu spočila v blišču najvišje zavesti, slavljena, preobražena, zadovoljna s svojim stvarjenjem.

Nekoč je bilo zanjo najvišje podčloveško. Človeško, ki ga je nadomestilo, hodi sedaj pred Časom, vendar pa kot smoter in cilj prihodnosti ostaja nadumsko, nadčlovek, nerojena slava, ki še ni bila dosežena.

Šri Aurobindo

ŠA-CD2000.-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011