Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje
SAT

"Kaj je resnica?" je rekel Pilat soočen z mogočnim glasnikom resnice, seveda ne v šali, pa tudi v lahkotni plehkosti ne, a se je obrnil proč od Kristusa poln nestrpnosti razočaranja nad takimi, ki še uporabljajo visoke besede, ki so izgubile svoj pomen in verjamejo v visoke ideale, ki so se pri preverjanju dogodka izkazali kot zgrešene. Kaj je resnica, – ta tako dolgo zasledovani fantom, ki ga ni mogoče trdno zagrabiti, – da je ta mladenič, lep, nadarjen, jasnega izražanja in občudovan pripravljen pristati, da ga zaradi nje križajo? Ali niso okoliščine in dogodek upravičili napol osmišljajoče, napol obžalujoče vprašanje rimskega guvernerja? Glasnik je trpel na križu, kaj pa se je zgodilo z resnico, ki je bila njegovo sporočilo? Kot je Kristus sam predvidel, je nikoli ni nihče razumel – niti njeni izpovedovalci ne. Petsto let je bila veličasten privid za katerega je bilo tisoče moških in žensk pripravljeno rade volje v ječo, se pustilo mučiti ali ubiti, zato da bi na zemljo prišlo Kristusovo kraljestvo in bi ljudstva navdihnila blaženost. Toda kraljestvo, ki je prišlo, ni bilo Kristusovo; bilo je Konstantinovo, bilo je Hildebrandovo, bilo je kraljestvo Aleksandra Borgie. Sporočilo za naslednjih trinajst stoletij je bilo - kaj? Ali niso bile glavna opora fanatičnost, laž, krutost in hipokrizija, oskrbnik sebične moči, temeljni kamen družbe, ki je bila vse tisto, kar je Kristus javno obtožil? Kot kaže je Jezus umrl na križu v korist tistih, ki so se povezali, da ga umorijo: saducejev, ateistov in visokih duhovnikov, farizejev, zelotov, hipokritov in preganjalcev ter nevtralnim, sebičnim in zakrknjenim rimskim vojakom. Sedaj, v svoji zadnji fazi, po tako žalostni karieri stoji Kristusova resnica končno zavrnjena od na novo razsvetljenega sveta kot privid ali praznoverje, ki včasih koristno včasih škodljivo zabava mladoletni človeški razum. Ta zgodovina je napisana preveč jasno, da bi bila natančna za vsa sporočila, ki jih je svet sprejel, toda ali ni to nekakšna usoda vsake resnice? Katera ideja je uspešno vzdržala preizkus dolgotrajnega in neusmiljenega zasliševanja? Kateri ideali so uspešno prenesli preizkus časa? Ali ni imelo človeštvo več kot zadnjih petdeset let opravka z zanikovanjem skoraj vsega, kar je bilo prej potrjeno? In ali se ni sedaj pod imenom racionalizma ali materializma to zanikanje oblikovalo v neko obliko učinkovite, praktične trditve, človeštvo pa si spet prizadeva zanikati svoja zanikanja in preurejati – tokrat z dvomom – svoje stare trditve. Zato se zdi, da ponavljajoče se človeške izkušnje nudijo Pilatovi skeptičnosti nekakšen izgovor. Ali pravzaprav obstaja kaj takega, kot resnica, – onkraj tiste praktične resnice vztrajnih materialnih videzov s pomočjo katerih upravljamo svoja življenja: resnica smrti, rojstva, lakote, spolnosti, bolečine, ugodja, trgovine, služenja denarja, ugodja, neugodja, ambicij, neuspehov in uspehov? Ali niso najbolj vzvišeni filozofski sistemi razglašali, da je vse maja? In če je maja utvara, prevara misleče zavesti, potem resnica res ne more obstajati nikjer v svetu razen v neopredeljivem Bivanju, ki ga ne moremo dojeti in katerega je budizem zanikal in navsezadnje ne brez logike in verodostojnosti ocenil kot drugo in bolj posplošeno sanskaro, lažno občutenje zavesti v neskončni Praznini. Vendar pa je človek tako narejen, da mora iskati resnico, če jo najde ali ne. Nekaj skrivnega, despotskega v njem, bistvenega za njegov obstanek mu prepoveduje, da bi bil zadovoljen z lažnostjo. Tisti hip, ko zazna ali samo verjame, da gre za laž, to zavrne in zadeva se začne sesipati.

Če vztraja pri svojem zavračanju, ta stvar ne more trajati. Včeraj je bila, danes omahuje, jutri jo bomo iskali, a je ne bo več. Vrnila se je v prakriti. Raztopila se je v tisto, iz česar je bila narejena. Šraddha je namreč pogoj vsega bivanja v zavesti in tisto čemur se šraddha odreče, preneha bivati tu ali kjerkoli, na caivamutra no iha. Ni ga niti v tem svetu niti v drugem. Ob tej pomembnosti in nujnosti ni nerazumno sklepati, da Resnica obstaja in da ni vse utvara. Če nam torej Resnica vedno uhaja iz rok in nas prepušča razočaranju in zasmehovanju, je to lahko zato, ker nismo niti izoblikovali jasnega pojma, kaj Resnica sama po sebi je niti nismo uporabili pravih sredstev, s katerimi bi jo zagrabili. Pustimo za nekaj časa ob strani Budove besede o sanskarah, pustimo ob strani, spravljen v dosegljiv kotiček možganov Šankarin slavospev maji in namesto tega začnimo pri starem vedantskem OM Tat Sat, Tisto (Brahman) je stvar, ki Je in pri sarvam khalvidam Brahma, resnično, vse to, vse česar se zavedamo, je Brahman. Možno je vsaj to, da se od tega poizvedovanja vrnemo z globljo idejo tako o sanskarah kot o maji in ugotovimo, da smo z odkritjem narave in okoliščin Resnice odgovorili na Pilatovo vprašanje.

Govorim o temeljni resnici, resnici stvari in ne zgolj o dejstvih posebnosti ali samo posebnostih, poznavanje katerih tvori osnovo ali pomaga odkriti temeljno resnico. Dejstvo, da mi določena vrsta stika povzroči nelagodnosti samo po sebi ni nič, razen kolikor osvetli splošne vzroke bolečine. Narava, izvor in namen bolečine je temeljna resnica o čutnih odzivih na stik, ki jo iščem. Še več, ta zakonitost bolečine ni tako temeljna, kot je resnica o naravi, izvoru in namenu občutka in stik sami po sebi, pri čemer je bolečina posebnost, primer ali modifikacija. In spet postane ta bolj temeljna resnica posebna, ko jo primerjamo z resnico o naravi, izvoru in namenu bivanja, katere občutenje in stik sta le posebni okoliščini. Pri tem prispemo do edine temeljne resnice od vseh in kratek razmislek bo pokazal, da če tisto resnično in prav spoznamo, se mora ostalo in verjetno tudi se, samo razkriti in pasti na svoja mesta. Tasmin vidžnate sarvam vidžnatam, če poznamo Tisto, poznamo vse. Naši predniki so zaznali to resnico temeljne enotnosti spoznanja in poskušali najprej najti Sat, prepričani, če bodo poznali Sat, bodo različne tatve, zakonitosti, podrobnosti in posebnosti Sat bolj pripravljene prepustiti svojo skrivnost. Sodobniki sledijo drugačnemu razmišljanju, ki prav tako poseduje svojo resnico. Mislijo, če je bivanje eno, mora poznavanje posebnosti voditi k spoznanju te temeljne enotnosti in zato začenjajo pri vznožju in plezajo navzgor – počasna, a lahko si predstavljamo, varna metoda. “Majhna cvetlica v špranji” toži Tennyson, ko ogovori ljubko cvetje v skali v kiticah, ki vzbujajo dobro misel, a gnusno poezijo, “če bi vsaj vedel, kaj si, bi moral vedeti, kaj je Bog in kaj je človek.” Nedvomno gre za vprašanje, če res lahko spoznamo cvetlico, ne da bi spoznali Boga, – jo spoznamo, ne le njeno ime in obliko ali pa vse podrobnosti njenega imena in oblike. Rupa lahko spoznamo in analiziramo s pomočjo znanosti, nama s pomočjo filozofije; Kaj pa svarupa? Zdi se, da je potrebno tretje orodje za izpolnitev spoznanja. Čuti in razum, kljub pomoči mikroskopa in teleskopa nam tega ne morejo pokazati. Na sandriše tisthati rupam asja. Njegova oblika ni spoznavna z vidom. Umu in govoru ni dovoljeno, da bi nas vodila do tega, na vak gacčati na mano. Celo metafizična logika Šankare je prikrajšana za končno zmago. Naiša tarkena matir apaneja. Tega uresničenja v mislih ni mogoče doseči z logiko. Za vse te razne nemoči je kriv en sam nepremagljiv vzrok. Obstajajo zato, ker je Sat, resnica bivanja, Brahman, resničnost stvari, k napolnjuje in podpira njihovo idejo in obliko, onkraj spoznavnih in razčlenljivih prvin ideje in oblike. Anor anijan atarkjam anupramanat. Je finejši celo od prvinske finosti in ga zato z razumom, ki napreduje od razmišljanja o prvinah imena in oblike in jih jemlje za merilo, ne moremo ga odštevati, prištevati, sklepati ali odkrivati. To je resnica, ki so jo nagnjeni pozabiti celo največji vedantski ali nevedantski filozofi. Toda šruti na njih vedno vztraja.

Kljub vsemu je človeštvo nekaj tisoč let trdovratno in vneto poskušalo odkriti tisto Resnico prav s tistimi sredstvi, ki jih je šruti prepovedal. Takšna napaka je za človeško zavest naravna in neizogibna. Kajti angel, ki je v človeku, je tisti, ki se je spustil iz luči in blaženosti v temo, somrak in pol svetlobo tu, v temo snovi, somrak vitalne zavesti, razbite pol luči uma in vodilni impulz njegove narave je strastno hrepenenje k luči iz katere je padel. Ker je ni sposoben najti naenkrat, ima premalo dhira (spokojnosti in razločevanja), da bi se mirno izpopolnil, je naravno, da v svoji gorečnosti sega po drugih orodjih, namenjenih za omejeno uporabo in jih preobremenjuje preko njihovih zmožnosti, sili jih, da bi služila temu njegovemu najvišjemu cilju – ki je vedno ta, da bi obnovil popolno luč, s to obnovo pa obnovil tudi tisto, kar biva samo v popolni luči, – popolno in neusahljivo blaženost. Iz te zlorabe njegovih delov spoznanja so izšle tri nelegitimne človeške dejavnosti, med katerim je vsaka zase, filozofija, religija in znanost, kriva za prepirljivo metafizično filozofijo raznih šol, cerkveno teologijo in znanstveno filozofijo laboratorijev. Filozofija, religija in znanost imajo vsaka svoje področje in gospostvo; vsaka lahko pomaga človeku pri njegovem veličastnem opravilu, poskusu da bi spoznal vse, kar zmore o Sat, o Brahmanu. Filozofija se ukvarja z logičnim urejanjem splošnih oblik Sat, religija s praktičnim in življenjskim urejanjem osebnih razmerij Sat, opravilo znanosti pa je določi za opazovanje in analizo posebne oblike in vzgibe Sat. Resnično so potrebne in bi se morale naslanjati druga na drugo in če bi vse priznale omejitve in razmejitve, bi lahko s svojo vzajemno dejavnostjo človeku pomagale k njegovi sedaj dosegljivi popolnosti. Toda z nekakšno intelektualno lakoto po posesti je vsaka večni osvajalec področja drugih dveh, druga drugi zanikajo položaj in so zato med seboj v nedonosni vojni že vso človeško zgodovino. Nazadnje vse tri neupravičeno druga drugi zasedajo njihova področja, vztrajajo na hlastanju po spoznanju za katerega so vse enako nesposobne – bistveni naravi sveta, skriti resničnosti Sat, uttamam rahasjam Brahmana. Ta napaka, ta zmeda, ta sankara ali neupravičeno mešanje različnih narav in funkcij je Kalino prekletstvo in iz njega izvira veliko če ne največ težav, ki jih kot vrsta doživljamo pri bežanju pred bedo in temo v blaženost in luč. To je del in sicer velik del Kali kalila, Kalin kaos.

Indija je vedno, čeprav ne po budistični zmedi, ne brez uspeha poskušala, da bi trojica obdržala svojo pravo delitev dela – kar je ob splošni rasti nevednosti postalo nemogoče – vsaj da bi se vedno ohranjala ali ponovno vzpostavljala, v kolikor bi bila med njimi motena neka harmonija. Pri teh poskusih predstavlja Gita spomenik in najpopolnejši primer. Da bi videli zmešnjavo v njeni neovirani moči, – in to je edini način, z izoliranjem bolezni pred spremembo zdravilnih sil, da lahko opazujemo, diagnosticiramo in potem najdemo zdravilo – moramo pogledati zgodovino Evrope. Pravzaprav sta bili tam dve kritični zgodovinski obdobji: grško-rimska doba filozofskega razsvetljenja pred krščanstvom in doba sodobnega znanstvenega razsvetljenja, ki še ni končana. V prvi dobi vidimo upor filozofije (z znanostjo skrito v njenem zaščitnem objemu) proti uzurpaciji religije. Potem ko se je osvobodi, jo najdemo, kako zanika religijo in si lasti njene svete pravice. V sedanji dobi vidimo znanost, ki je tokrat dorasla in odrasla, kako drži za sabo filozofijo, kako v uporu proti religiji najprej osvobodi sebe, potem zanikuje religijo in si lasti njene pravice, potem kot del končnega procesa osvajanja preobrat, zanikanje in pobijanje svojega vzvišenega zaveznika in prilastitev njegovega starodavnega teritorija. Znanost je zaničevala in zanikala religijo, enako je zaničevala in zanikala metafiziko. Če je Boga je razglasila za barbarski mit, fikcijo sanj, terorja in hrepenenj in nam zanikala pravico stikov z neskončnim, je prav tako razglasila metafiziko kot odklon ideativne zmožnosti, zgrešeno širitev logike in nam zanikala vsako pravico priznati vsak metafizični obstoj ali sploh karkoli česar ni mogoče presoditi ali sklepati iz rezultatov epruvetnih preiskav, skalpela, mikroskopa in teleskopa. Prav tako se ni bala dogmatizma o bistvu narave bivanja in medsebojnih razmerjih svojih splošnih modusov: snovi, življenja, uma in duha. Toda za naš neposredni namen je potrebno navesti samo posledice teh strahovitih prisvajanj v vsaki od teh dob. Posledica prisvajanj filozofije je bila, da se je človeštvo z neizmerno resnostjo, neobrzdanim občutkom olajšanja zagnalo v religijo neke skrivnostne židovske sekte in za dolgo časa pristajalo, kar nas preseneča, na vsak celo najbolj pošasten teološki nesmisel, tako da je bilo ponovno dovoljeno verjeti v nekaj višjega od zemlje in imeti stike z Bogom. Stari filozofski duh je bil raztrgan na koščke s Hypatio na okrvavljenih ulicah Aleksandrije. Njeno mesto si je prisvojila teologija in slepo in bedasto razpravljala o transsubstanciaciji in kosubstancialnosti in kdo ve še o kakšnih skrivnostih. Kolikor je bil filozofiji dovoljen samostojen obstanek, je bila prisiljena namesto svojega opravljati delo znanosti. Tako najdemo šolnika kak obsežno določa z logiko tisto, kar je mogoče pravilno določiti z opazovanjem in analizo. Saj teologija, kajti srednjeveški religiji za to področje vedenja ni bilo mar; ni bila potrebna znanstvene resnice, tako kot jakobinska republika “ni potrebovala kemikov”. Giljotinirala je znanost kjerkoli je privlačila njeno pozornost. Toda vsa krivica – to pomeni vsako zanikanje resnice (satjam in ritam) že pri dnu – prikliče kaznovanje samega sebe ali, kot bi postavila religija, božji obhod in maščevanje. Osvobojena znanost, v svojem energičnem pojavljanju, obdarjena z močjo titanov, se danes maščuje svojima starima zatiralkama, religiji in filozofiji, podira njuna svetišča, zasmehuje njune bogove in preroke in ju skuša prikrajšati celo za pravico do obstanka. To je bila posledica grško-rimskega razsvetljenja. In kaj bo posledica znanstvenega razsvetljenja: ognjeno zmagoslavje in navdušeno intelektualno pobožnjaštvo materialista? Prezgodaj je, da bi lahko videli končni razplet, razen njegovih neizoblikovanih potez: dvigajo se mračne množice. Misticizem se skrivoma krepi, tako kot je skrivoma v srednjem veku rasla znanost. Vidimo kako z Vzhoda koračijo titanski in mistični liki, si gradijo trdnjave in izhodišča, se širijo med pol-intelektualci, ujamejo celo intelektualce – nerazločne pojave teozofov, spiritistov, duševne vede, psihične raziskave, neo-hinduizem, neo-budizem, neo-mohamedasto, neo-krščanstvo. Svečeniki Isis, adepti in iluminati gnosticizma prikrajšani za svoje zmagoslavje s posredovanjem sv. Pavla in papeža, ponovno rojeni v zadnjem obdobju, trdijo, da so zadovoljni. Nekatere zunanje utrdbe materializma se že umikajo, napadi postajajo vztrajnejši, obramba manj gotova, manj ponosno samozavestna, čeprav ne manj jezna, omalovažujoča, grenka in nestrpna. Osvajalci povečujejo svoje pristaše, povečujejo število svojih oporišč. Če ne bo posredovala širša in višja resnica, bi skoraj kazalo, kot da stara zmešnjava v novi podobi lahko zamenja novo. Morda bo kakšno duhovno združenje ali spiritistični krožek velikih medijev v nekaj stoletjih za nas določal, kaj naj bi mislili o tem in prihodnjem svetu, kakšna posebna razmerja z bogovi nam bodo dovoljena, kakšne vplive ali iniciate naj častimo. Kdo ve? Smithfieldski ognji se lahko ponovno prižgejo, da rešijo heretike velike pogube, ki nam jo je razglasil nek vzvišen glas kot usodo vseh, ki ne priznajo Maurya in Kutthumija.

To niso samo fantastične spekulacije. Zgodovina človeštva in posebne zmožnosti teh navidezno nepreračunljivih in blodnih stvari, človeška narava, nas bi morale posvariti pred njihovo možnotjo – ali vsaj to, da kljub tisku, kljub jasni znanosti niso popolnoma nemogoče. Ni dvoma, da so stari filozofi mislili, da s tolikimi stoa in akademijami, tako razširjenim šolstvom razsvetljenstvo nikoli več ne bo zatemnjeno in da čaščenje bogov in duhov nazadnje ne bo zabavalo nikogar razen preprostega ljudstva. Te stvari moramo sprejeti kot možne in jih preučevati zakaj so možne. Tak odziv je neizogiben, ker filozofija, čeprav izrazito visoka in sijajna, skuša biti ekskluzivna in ozka, znanost pa, čeprav izredno umirjena, natančna in podrobna teži k omejenosti, suhoparnosti in napol slepoti. Obe na svoj visok način nagibata k dogmatičnosti in nestrpnosti ali na svoj jasen, pust način, tako kot religija na njen način, ki ni visok, ampak intenziven, ni jasen, a je entuziastičen. Živijo pa na umski ravni, na kateri se človeštvo na splošno popolnoma še ne znajde, ne more živeti brez spopadov in težav. Obe zahtevata od človeka naj žrtvuje svoje srce in svojo domišljijo svojemu razumu, zanika svojo celotno človeško naravo in živi hladno in pusto. Prav toliko lahko od njega pričakujemo, da bo živel brez svobodnega dihanja. Umski svet v katerem se od nas pričakuje, da v njem živimo, spominja na to, kakšno bi bilo življenje človeštva, če bi se zmanjšala sončna toplota, zemlja bi se ohlajala in bi bilo njeno ozračje za nas preveč razredčeno. Ni vredno reči, da bi moral živeti v takšnem ozračju, da bi to izboljšalo njegovo duševno zdravje in ga okrepilo. Morda bi moral, čeprav tako ne mislim, a ne more. Ali bolje rečeno, posameznik bi lahko – za posameznika je vse mogoče – vrsta pa ne. Te zahteve ne bi smeli nikoli dovoliti, saj je zanikanje narave, skru-njenje velike Matere, premik njenih večnih dejstev s puščobo logike. Gre za zavračanje Resnice stvari, zavračanje satjam, ritam in če se bo pri tem vztrajalo, se bo samo maščevalo. Filozofija in znanost, če naj pomagata človeštvu, ne da bi prizadeli njega in sebe, morata prepoznati, da je človeštvo kompleksno bitje in njegova narava zahteva, da naj bi vsak del te kompleksnosti imel svoje področje dejavnosti in vsaka njegova bistvena težnja bi naj bila zadovoljena. Njegova narava in usoda naj bi bili aptakama, zadovoljenost njegovih želja, tako posameznika kot vrste – čeprav vedno skladno s satjam, ritam, kar je tudi sukham in sundaram, ne nezakonito, skladno z odkloni in kapricami. Velika vrlina starega hinduizma je bila, preden je budizem porušil njeno ravnotežje in so sledili drugi odkloni, da je vsaj načelno priznaval temeljno dejstvo, ni zanikal tistega pri čemer vztraja Bog, ampak težil, ne glede ali popolno ali nepopolno postaviti sako stvar na svoje mesto in ustvariti naravno harmonijo.

Šri Aurobindo

ŠA-17,77-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011