Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje
POGOVORI Z MATERJO - 2. del

Mati

Katere so nevarnosti joge? Ali je posebej nevarna za ljudi z Zahoda? Nekdo je rekel, da je joga ustrezna za Vzhod, da pa spravi zahodni um iz ravnovesja.

Joga ni nič bolj nevarna za ljudi z Zahoda kot za tiste z Vzhoda. Vse je odvisno od duha, s katerim se je loti. Joga postane nevarna, če si je želi za lastno korist, za služenje kakemu osebnemu cilju. Ni nevarna, sama po sebi predstavlja varnost, če se ji približa z občutkom svetosti in ima vedno pred seboj, da je cilj najti Božansko.

Nevarnosti in težave se pojavljajo, ko ljudje ne začenjajo z jogo zaradi Božanskega, temveč zato, ker želijo doseči moč in pod preobleko joge skušajo zadovoljiti kake ambicije. če se ne moreš znebiti ambicij, se ne dotikaj te stvari. Je ogenj, ki opeče.

V jogi sta dve poti. Ena je pot tapasje (discipline), druga pa pot predajanja. Pot tapasje je naporna. Tu se zanašaš izključno nase, napreduješ s svojo lastno močjo. Vzpneš se in dosežeš, kar zmoreš glede na lastne moči. Vedno je nevarnost, da padeš. Ko pa enkrat padeš, ležiš polomljen v prepadu in težko je najti kakršnokoli zdravilo. Druga pot, pot predajanja, je varna in gotova. Zahodnjaki navadno tu naletijo na težave. Naučili so jih bati se in se izogibati vsega, kar ogroža njihovo osebno samostojnost. Z materinim mlekom so vsrkali smisel za individualnost. Predajanje pa pomeni prav opustiti vse to. Z drugimi besedami, lahko se sledi – kot pravi Ramakrišna – poti opičjega ali mačjega mladiča. Opičji mladič se drži svoje matere in da ga ta nosi, se mora držati krepko, kajti če bi mu popustil prijem, bi padel. Na drugi strani pa se mlada mačka ne drži svoje matere, pač pa jo ona drži in ni se ji treba bati. Ničesar ji ni treba storiti, le prepustiti se mora materi in kričati mijav, mijav.

Če stopiš popolnoma in iskreno na pot predajanja, ni več nevarnosti ali resnih težav. Treba pa je biti iskren. če nisi iskren, se ne lotevaj joge. če se ukvarjaš s človeškimi zadevami, se lahko zatečeš h goljufiji, če pa se ukvarjaš z Božanskim, ni nikakršne možnosti za varanje. Po Poti lahko varno korakaš, če si iskren in popolnoma odkrit in če je tvoj edini cilj spoznati in doseči Božansko in da bi te vodilo Božansko.

Obstaja pa še druga nevarnost. Ta je povezana s spolnimi nagnjenji. V procesu prečiščevanja bo joga odkrila in izbljuvala vsa tvoja skrita nagnjenja in želje. Naučiti se moraš, da stvari ne prikrivaš in jih ne puščaš ob strani, ampak se moraš z njimi soočati, jih obvladovati in preoblikovati. Prvi učinek joge pa je, da odpravlja umsko kontrolo in tako se lakote, ki so doslej ležale skrite, nenadoma sprostijo, planejo navzgor in osvojijo celotno bitje. Dokler te umske kontrole ne nadomestimo z božansko kontrolo, je obdobje prehoda, ko sta iskrenost in predanost podvržena preizkušnji. Moč vsakršnih nagnjenj, tudi spolnih, je navadno v tem, da jim ljudje posvečajo preveč pozornosti, jim preveč živahno nasprotujejo in si prizadevajo, da bi jih obvladali s silo, jih potlačili in prikrili. Bolj ko razmišljaš o njih in si govoriš „nočem, nočem“, tem bolj si od njih odvisen. To, kar je treba storiti je, da se čim bolj držiš proč od njih, se od njih ločiš, jim posvečaš čim manj pozornosti in, čeprav se zgodi, da nanje pomisliš, ostani indiferenten in neprizadet.

Z nagnjenji in željami, ki pridejo pod pritiskom joge na plan, se je treba soočiti v duhu nenavezanosti in miru kot z nečim, kar ti je tuje in kar pripada zunanjemu svetu. Darovati jih je treba Božanskemu, tako da jih to lahko prevzame in preobrazi.

Če si se enkrat odprl Božanskemu, če se je vate spustila moč Božanskega, ti pa še vedno skušaš vzdrževati stare sile, si s tem pripravljaš nadloge, težave in nevarnosti. Biti moraš previden in skrbeti, da Božanskega ne boš uporabljal kot pretvezo za zadovoljitev svojih želja. Mnogo je samozvanih Učiteljev, ki ne počnejo nič drugega kot to. Ko si na ravni poti in imaš nekaj znanja, ne pa mnogo moči, se pripeti, da te zajamejo določene vrste bitja ali entitete in postaneš slepo orodje v njihovih rokah ter te na koncu požrejo. Kjer koli je hlinjenje, je nevarnost. Boga ni mogoče prevarati. Ali prideš pred Boga rekoč: „Želim se združiti s teboj“, v srcu pa si misliš: „Hočem moči in užitkov“? Nikar! Greš naravnost proti robu prepada. In vendar se je tako lahko izogniti katastrofi. Postani otrok, predaj se Materi, naj te nosi in zate ne bo več nevarnosti.

To še ne pomeni, da se ti ne bo treba spopasti z drugačnimi težavami ali da se ti ne bo treba boriti, da bi premagal vsakršne težave. Predanost ne zagotavlja gladkega, neoviranega in stalnega napredovanja. Razlog tiči v tem, da tvoje bitje še ni eno, tvoje predajanje ni absolutno in popolno. Le del tebe se podreja. Danes en del, jutri drugi. Celotni namen joge je zbirati razdeljene dele in jih skovati v nedeljeno enost. Dotlej nimaš upanja, da ne bo težav, npr. dvoma, potrtosti in obotavljanja. Ves svet je poln strupa. Jemlješ ga z vsakim vdihom. če spregovoriš nekaj besed z nezaželenim človekom ali če tak človek samo gre mimo tebe, se lahko od njega nalezeš. Dovolj je zate, da se približaš mestu, kjer je kuga, pa se okužiš z njenim strupom. Ni ti niti treba vedeti, da je tam. V nekaj trenutkih lahko izgubiš vse, kar si si pridobil v mesecih. Vse dokler pripadaš človeštvu in vse dokler živiš običajno življenje, ni pomembno, ali se mešaš s svetnimi ljudmi. če pa si želiš božanskega življenja, moraš biti izjemno previden glede svoje družbe in okolja.

Kako lahko v svojem bitju vzpostavimo enovitost in homogenost?

Imejte trdno voljo. Obravnavajte uporne dele kot neubogljive otroke. Stalno in umirjeno učinkujte nanje. Prepričajte jih o njihovi zmoti.

V globinah vaše zavesti je dušno bitje, tempelj Božanskega v vas. To je središče, na katerega se bodo navezali vsi ti različni deli, vsi nasprotni vzgibi vašega bitja. Ko boste dosegli zavest dušnega bitja in njegovo teženje, bodo izničeni vsi dvomi in težave. To jemlje več ali manj časa, vendar boste na koncu zanesljivo uspeli. Potem ko ste se že obrnili k Božanskemu rekoč “Želim biti Tvoj”” in je Božansko reklo “Da,” vas ves svet ne more več odvrniti od njega. Ko se osrednje bitje tako preda, izginejo glavne težave. Zunanje bitje je kot skorja. Pri navadnih ljudeh je skorja tako trda in debela, da se ne zavedajo Božanskega v sebi. Ko pa je notranje bitje vsaj enkrat, čeprav le za trenutek, reklo “Tu sem, Tvoj sem,” je tako, kot bi bil zgrajen most in postopoma postaja skorja vse tanjša, dokler se dela popolnoma ne združita in notranje in zunanje postaneta eno.

Častihlepje je škodovalo mnogim jogijem. Ta rakasta tvorba se lahko dolgo skriva. Mnogi ljudje stopijo na Pot, ne da bi zanjo vedeli. Ko pa dosežejo moči, se njihova častihlepnost dvigne še toliko bolj silovito, ker ni bila odvržena na začetku.

Znana je zgodba o jogiju, ki je dosegel čudovite moči. Njegovi učenci so ga povabili na večerjo, ki je bila servirana na veliki nizki mizi. Učenci so prosili svojega Učitelja, naj jim kako pokaže svojo moč. Dobro je vedel da tega ne sme, vendar je bilo v njem seme častihlepja in je zato razmišljal: “Navsezadnje gre za zelo nedolžno zadevo, prek katere lahko dobijo potrdilo, da so take reči mogoče in ki jih bo poučila o veličini Boga.” Zato je rekel: “Odstranite mizo, toda samo mizo, prt pa naj z vsemi krožniki vred ostane.” Učenci so vzkliknili: “To ni mogoče, vse bo padlo dol!” Toda on je vztrajal in odmaknili so mizo izpod prta. Glej čudež! Prt in vse, kar je bilo na njem, je ostalo tam, kot bi bila spodaj miza. Učenci so se čudili. Nenadoma pa Učitelj skoči pokonci in vrešče in jokaje plane ven: “Nikoli več učencev, nikoli več! Gorje mi! Izdal sem Boga.” Njegovo srce je plamtelo; božanske sile je uporabil v sebične namene.

Vedno je napak razkazovati svoje moči. To ne pomeni, da od njih ni nikakršne koristi. Toda uporabiti jih je treba tako, kot pridejo. Pridejo po združitvi z Božanskim in treba jih je uporabljati po Božji volji in ne za razkazovanje. Če srečate koga, ki je slep, in imate moč storiti, da bo spregledal, ter je tudi Božanska Volja naj bi človek videl, je dovolj reči: “Naj vidi!” in videl bo. Če pa preprosto želite, da bi mu omogočili spregledati, ker bi ga radi pozdravili, tedaj uporabljate moč zato, da bi zadovoljili svojo osebno častihlepnost. V takšnih primerih najpogosteje ne samo izgubite svojo moč, temveč povzročite človeku velike težave. Pa vendar sta si na videz oba načina enaka. Toda v enem primeru delujete zaradi Božanske Volje, v drugem pa zaradi nekega osebnega motiva.

Vprašali boste, kako vedeti, ali je Božanska Volja ta, ki nam narekuje dejanje. Božanske volje ni težko prepoznati. Ne morete je zamenjati. Spoznali jo boste, ne da bi bili zelo daleč na poti. Le prisluhniti morate njenemu glasu, malemu glasu, ki je tu, v srcu. Ko se navadite prisluhniti, boste vsakokrat začutili neko nelagodnost, kadar boste storili kaj nasprotnega Božanski Volji. Če boste vztrajali na napačnem tiru, boste zelo vznemirjeni. Če pa boste le poskusili najti nek materialni razlog kot vzrok svoje nelagodnosti in nadaljevali na svoji poti, boste postopoma izgubili sposobnost zaznave in končno morebiti nadaljevali z vsakršnim napačnim početjem, ne da bi čutili v sebi kakršnokoli nelagodnost. Če pa se ustavite, ko začutite najmanjšo vznemirjenost, in povprašate svojo notranjo bit: “Kaj je temu vzrok?”, boste zanesljivo dobili pravi odgovor in celotna zadeva bo postala povsem jasna. Ne poskušajte najti materialnega izgovora, ko začutite majhno potrtost ali rahlo nelagodnost. Ko se ustavite in gledate, kaj je temu vzrok, bodite povsem neposredni in iskreni. V začetku bo vaš um ustvaril zelo verjetno in čudovito razlago. Ne sprejmite je, ampak poglejte prek nje in se vprašajte: “Kaj se skriva za tem vzgibom? Zakaj to počnem?” Končno boste odkrili nekje v zakotju majhen val, rahel napačen obrat ali omahovanje v stališču, ki povzroča motnjo ali vznemirjenost.

Ena običajnih oblik častihlepja je ideja o služenju človeštvu. Vsaka navezanost na takšno služenje ali delo je znamenje osebne častihlepnosti. Guru, ki misli, da mora človeštvo učiti velike resnice, ki si želi mnogo učencev ter čuti neugodnost, ko ga učenci zapustijo, ali pa guru, ki zagrabi vsakogar, ki pride, in ga skuša napraviti za svojega učenca, očitno ne sledi ničemer drugemu kot svojemu častihlepju. Če ste pripravljeni slediti božanskemu redu, morate biti pripravljeni prevzeti vsako delo, ki vam je ponujeno, celo velikansko delo, in ga naslednji dan enako mirno opustiti, kot ste ga prevzeli, ne da bi čutili lastno odgovornost. Ne sme biti nikakršne navezanosti - na noben predmet ali življenjski način. Biti morate popolnoma svobodni. Če želite imeti pravi jogijski odnos, morate sprejeti vse, kar pride od Božanskega, in vse opustiti brez obžalovanja. Stališče asketa, ki reče: “Ne želim ničesar” in stališče posvetnega človeka, ki pravi: “Hočem to,” je enako. Prvi je lahko ravno toliko navezan na svoje odpovedovanje kot drugi na svoje posedovanje.

Sprejeti je treba vse in samo tisto, kar pride od Božanskega. Saj lahko pridejo stvari iz skritih želja. Želje delujejo v podzavestnem in vam prinašajo stvari, ki ne prihajajo od Božanskega, pač pa od zamaskiranih želja, ne da bi jih kot take prepoznali. Zelo lahko spoznate, kdaj pride neka stvar od Božanskega. Čutite se proste, udobno in ste povsem mirni. Ko pa se vam kaj pokaže in planete in vzkliknete: “Končno sem dobil!”, tedaj ste lahko povsem gotovi, da ni prišlo od Božanskega. Bistven pogoj enovitosti in stika z Božanskim je ravnodušnost.

Ali nam Božansko kdaj ne izpolni želja?

Gotovo. Nekoč je bil mladenič, ki se je hotel uriti v jogi. Imel pa je skopega in krutega očeta, ki mu je delal velike težave in mu hotel to preprečiti. Fant si je goreče zaželel, da bi se rešil očetovega vmešavanja. Kmalu je oče zelo zbolel in kazalo je, da bo umrl. Ob tem se je v mladeniču prebudila druga plat njegove narave in pričel je glasno tarnati nad svojo nesrečo: “Moj ubogi oče je tako bolan! Tako žalostno je to. Joj mene, kaj naj storim?” Oče je ozdravel. Mladenič se je razveselil in se spet pričel zanimati za jogo. Prav tako pa je tudi oče spet začel nasprotovati in ga trpinčiti še dvakrat bolj nasilno kot prej. Sin si je obupan pulil lase in jokal: “Sedaj mi je oče bolj napoti, kot kdaj koli prej.”

Vsa skrivnost je samo v tem, da je treba natančno vedeti, kaj hočemo. Božansko nosi s seboj popoln mir in spokoj. Res je, da predstavlja določena vrsta bhakt zelo težek primer. Skačejo naokrog, kričijo, se smejejo in pojejo kot bi častili. Dejansko pa takšni ljudje ne živijo v božanskem. Tičijo pretežno v vitalnem svetu.

Rekli boste, da je celo Ramakrišna preživljal obdobja čustvene vznemirjenosti in hodil naokrog z dvignjenimi rokami, pel in plesal. V resnici pa je tako: vzgib v notranjem bitju je lahko popoln. Postavi vas v nekakšno stanje sprejemljivosti za sile, ki vas napolnijo z močno čustveno vznemirjenostjo, če je vaše zunanje bitje šibko in nespremenjeno. Kjer se zunanje bitje upira notranjemu, ali ne more v celoti prenašati anande, postane obnašanje zmedeno in anarhično.

Treba je imeti krepko telo in močne živce. V svojem zunanjem bitju je treba imeti trdno podlago v ravnodušnosti. Če je tako, lahko zajamete cel svet čustev, pa še vedno ne boste kričali. To seveda ne pomeni, da svojih čustev ne morete izražati, ampak jih lahko izražate lepo in ubrano. Jokati, kričati ali plesati naokrog je vedno znamenje slabosti vitalne, umske ali fizične narave, kajti na teh ravneh je dejavnost namenjena samozadovoljevanju. Kdor pleše, skače in kriči, se počuti v svoji vzburjenosti zelo nenavadno. Njegova vitalna narava pa v tem zelo uživa.

Da bi lahko prenašali pritisk zaradi spusta Božanskega, morate biti zelo krepki in močni, sicer vas bo zdrobilo. Nekateri sprašujejo: “Zakaj božanskega še ni?” Zato, ker nanj niste pripravljeni. Če vas kapljica pripravi do petja, plesanja in kričanja, kaj bi se zgodilo, če bi se vse zlilo na vas?

Zato rečemo ljudem, ki nimajo krepke, trdne in sposobne podlage v telesu, vitalnem in umu: “Ne silite,” in to pomeni “Ne skušajte pritegniti nase božanskih sil, ampak mirno in spokojno čakajte.” Saj spusta ne bi bili sposobni prenesti. Onim pa, ki imajo potrebno podlago in temelje rečemo nasprotno: “Težite in pritegujte.” Oni namreč bodo lahko sprejemali in sile, ki se bodo spuščale z Božanskega, jih ne bodo vznemirile.

Nekateri ljudje, ki so se usmerili k Božanskemu, izgubijo vse svoje imetje in sploh vse, kar imajo radi. Če koga ljubijo, ga prav tako izgubijo.

Gre za nekaj, kar se ne pripeti vsakomur. Pripeti se poklicanim.

Kakršna koli naj bo že razlika med Zahodom in Vzhodom glede duhovnega življenja, ta ni v notranjem bivanju ali naravi, ki je nespremenljiva in stalna, ampak v umskih navadah, načinih zunanjega izražanja in prikazovanja, ki izvirajo iz vzgoje in okolja ter drugih zunanjih okoliščin. Vsi ljudje, zahodnjaki ali vzhodnjaki, so si po svojih najglobljih čustvih enaki. Razlikujejo se le po načinu svojega razmišljanja. Iskrenost na primer je lastnost, ki je povsod enaka. Vsi iskreni ljudje so enako iskreni, ne glede na to, kateremu narodu pripadajo. Iskrenost se razlikuje le po obliki. Um deluje pri različnih ljudeh različno, srce pa je povsod enako. Srce je pristnejša resničnost in razlike pripadajo le površinskim delom bitja. Čim gremo dovolj globoko, naletimo na nekaj, kar je pri vseh enako. Pri vseh se srečamo z Božanskim. Sonce je v snovni naravi simbol Božanskega. Oblaki ga lahko zakrijejo, toda kadar jih ni, vidimo povsod in vedno isto sonce.

Če s kom ne čutimo enovitosti, pomeni, da se v svojih čustvih niste dovolj poglobili.

Vir: M3,4-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011