Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

ČLOVEK – VEČPLASTNO BITJE

ZUNANJE BITJE

Naše bitje ni samo iz enega dela. Daleč od tega. Sestavljeni smo iz številnih entitet, ki prežijo izza navidez ene same. Medtem ko ena izmed njih teži po najbolj dragocenem, se druga lahko nad tem zgraža in raje teka za užitki, čeprav ve, da bodo čez daljši čas sledili zli učinki. Slednje je v nas močnejše in zato je teženje prvega obsojeno na poraz v potlačenih vzdihih in neprelitih solzah. Podobno prežijo v nas tudi protislovni deli entitet, ki med seboj niso skladne. Naš prvi korak je, da se podrobno seznanimo z njihovo naravo.

Začnimo svoje poizvedovanje pri površinski osebnosti, ki jo sestavljajo trije deli: fizično, vitalno in umsko.

Našo fizično plat poznamo kar dobro. Če znamo še ohranjati dobro zdravje, za začetek zadošča. Kasneje se bomo poglobili v posameznosti.


Sledi vitalno. Kaj je to? To je pravzaprav tista sila, ki omogoča, da naša telesna orodja delujejo normalno. Telo je sestavljeno iz posameznih orodij, npr. žlez, ven, arterij, živcev, živčnih spletov itd. Kako jih uravnati, da bodo delovali učinkovito, kako prebaviti hrano in kako iz nje ustvariti kri, meso, maščobo, kosti, mozeg itd., katera žleza naj kje izločala sokove in v kolikšnem obsegu?

Vse to vitalno natančno pozna, mnogo bolje kot kdor koli drug, celo bolje kot najbolj izkušeni zdravnik. Med orodji je najpomembnejše srce. To je res prava črpalka, ki prek ven in arterij zagotavlja kri vsem telesnim delom. Ustavitev srčnih utripov za eno samo minuto povzroči smrt. Vitalno pa je preveč dober tehnik, da bi dovolilo kaj takega. Naj bodo orodja, ki jih ustvari človek če tako dobra, so občasno neučinkovita. Vitalno ali življenjska sila pa deluje kot 'Vaju' ali načelo vetra v telesu, in ko ga zapusti, telo umre.

Toda pravilno delovanje telesa ni edina naloga vitalnega. Je še izvir vseh energij, ki jih zahteva telo. Na primer: pritisk neke sile lahko v nas sproži razne želje in usmeri naša prizadevanja v različne smeri. Sila, ki je potrebna za te napore, prihaja iz vitalnega. Kje je pravi vzrok viharnega vrveža, ki nas prizadene zaradi napada pogostih sovražnih strasti: poželenja, jeze, pohlepa, zamračenosti, ki izvira iz navezanosti, ničevosti in ljubosumja? Odkrili bomo, da je to v vitalnem. Toda vitalno tudi nadomesti energijo, ki jo izgubimo, kadar smo pod vplivom teh strasti. Izkušnje nam povedo, da lahko celo šibka oseba, ki smo jo nenadoma zelo razdražili, trenutno obvlada silo, ki bi jo težko prenašal celo zelo močan človek. Od kod ta nenaden izvor energije? Spet iz vitalnega. Čustvene motnje, ki jih povzročijo nasilje, zavist, pohlep itd. izrabijo veliko naše energije. Nadomesti jo vitalno. Zaradi tega pravimo, da je vitalno pravo področje želja, ambicij, poželenj in drugih sovražnih čustvenih motenj.

V dobrem ali slabem je življenjska sila ali vitalno vir naše energije. Višja zvrst energije, ki goji ogenj teženja, podpira naša prizadevanja k meditaciji in osredotočanju ter sprejema navdihe, je prav tako iz vitalnega. Vitalno je zmeraj pripravljeno ugoditi našim raznovrstnim zahtevam po moči in energiji. V njem se pojavlja le del neskončne moči in energije vitalne ravni, ki nas obdaja. Nobena še tako velika naloga ni nemogoča, kadar vitalno enkrat vzdražimo. Česar mirni razum ne zmore, lahko izrazi vitalno. Če vitalno ne sodeluje, ne more nihče prerasti v velikega delavca ali velikega jogija. Res velik je njegov vpliv v našem telesu in umu. Ko obvladamo vitalno, postane um samodejno nemoten in miren in konča se njegovo nekoristno tekanje naokrog. Dokler lahko obvladuje vitalno, je človek osvobojen propadanja in bolezni ter ohrani mladost v zdravem in krepkem telesu. Hathajogi pokaže presenetljivo obvladovanje telesa in uma, ko obvlada vitalno silo s pomočjo asan in pranajame.

V nas biva več področij vitalne dejavnosti: pravo vitalno, nižje vitalno in višje vitalno.

Nižje vitalno obsega delovanje vseh naših nepomembnih hrepenenj, želja in motenj, ki jih ustvarjajo sovražne sile. Življenjska sila se je tu komaj izkopala iz okostenele Snovi. Nad njim leži pravo vitalno, ki je resnični asura, demon, poln praznega domišljavega ponosa in velikanskih prizadevanj.

Tretje je višje vitalno. Tu so dejavne vse naše višje ambicije in teženja, vzvišena čustva, prijaznost, simpatija, nesebičnost itd. To je področje gandharv in kinnar, ki razodevajo svojo zavest z glasbo in plesom. V integralni jogi je treba prečistiti vse tri ravnine vitalnega.


Sledi um s svojimi štirimi razdelki. Prvi um, ki ga v Šri Aurobindovi jogi imenujemo fizični um, koristi telesu. Deluje tako, da streže vsem telesnim potrebam, telesnim odzivanjem in zadevam, ki se nanašajo na čutno zaznavanje. Ne verjame v tisto, kar je nad čutnimi zaznavami. Od tod nevera v Boga in v vse, kar je nad čutnimi zaznavami. Zasvojili so ga posvetni užitki in materialno bogastvo. Če pa mu pomagata čisti in vitalni um, lahko uspe celo v znanstvenem raziskovanju.

Naslednji um, ki mu v Šri Aurobindovi jogi rečemo tudi vitalni um, služi vitalnemu ali je od njega odvisen. Njegovo delovanje je večinoma podvrženo vplivu nižjega ali višjega vitalnega. Z besedami izraža želje in čustva, ki se dvignejo v nas. Besede uporablja za vsa vihrava razburjenja, ki jih povzročijo sovražni čutni impulzi, čustva in počutja. Nagnjen je k sanjarjenju o prihodnosti in gradi gradove v oblakih. V sebi lahko pogosto odkrijemo eno izmed njegovih normalnih delovanj. Gre za našo lastno navado ustvariti dramo ali roman, v katerem si predstavljamo sebe kot junaka in iz tega črpamo nekakšno čustveno ali miselno ugodje. Moč te predstavljivosti je uporabna v dobre in zle namene. Načrti, ki jih načrtujemo za prihodnost, so izdelek vitalnega uma. Gorečnost in polnost vitalnega uma sta bistveni za dobre delavce ali znanstvenike. Moč njegove predstavljivosti nam lahko pomaga napredovati v jogi. V nasprotnem primeru pa se nam lahko pomaga vdajati sprevrženi domišljiji in se zares potapljati na zelo nizko raven zavesti.

Tretja zvrst uma, ki je po svojem delovanju bolj mehanična, se v Šri Aurobindovi jogi imenuje 'mehanični um'. Njegova edina naloga je, da prikliče vračanje starih navajenih misli. Če kdaj koli kakšen pripetljaj vzburi naš um, dvigne misli in reakcije, se ne ustavi takrat, ko se to zgodi, pač pa to ponavlja v neskončnost kot gramofonska plošča. Kakšen star nepomemben dogodek, ki bi ga morali že zdavnaj pozabiti, se nadaljuje in po cele ure vzburja um. Izgnati ga je zelo težko. Za aspirante, ki težijo k umirjenem umu, brez miselnih valovanj, je to zelo boleče.

Četrta zvrst uma, sposobna presojati in preudarjati, se v naši jogi imenuje 'misleči um'. Sposoben je razlikovanja med dobrim in zlim, vrlino in sprijenostjo, med tem, kar je treba storiti, in onim, česar naj ne bi storili, kar lahko zelo dobro opravi, če ni pod vplivom fizičnega ali vitalnega uma. Od človeka kot umskega bitja pričakujemo, da bo svoje življenje uravnaval z razumom in sposobnostjo razlikovanja, saj je to največja odlika, ki ga razlikuje od živali. Toda v resnici so tega sposobni le redki med milijoni ljudmi. Če bi to veljalo za večino človeštva, na svetu ne bi bilo toliko nepoštenosti, tiranije, pomanjkanja etike in moralnosti. Toda zakaj naj bi to ostajalo nemogoče? Ker pri večini ljudi ostaja sposobnost razlikovanja še nerazvita, Celo pri tistih, ki imajo občutek razlikovanja dobro razvit, je prijem fizičnega in vitalnega uma premočan in prevladujoč, da bi lahko obveljal dober nasvet razlikujočega uma.


Gune

Po Giti lahko razvrstimo ljudi v tri kategorije: nekateri so pretežno satvični, drugi radžasični, tretji pa so tamasični. Čeprav je ena od treh gun nekje prevladujoča, pa sta prisotni tudi ostali dve. Treba je pripomniti, da so pri vsakomer prisotne vse tri modalitete ali gune v različnih razmerjih, zato je pri ljudeh neskončno različic njihove nravi in ne le tri. Na splošno pa prevladuje samo ena od teh modalitet in glede na to vsakogar razvrstimo bodisi kot satvičnega, radžasičnega ali tamasičnega. Gita opisuje modalitete in različne nravi, duševne ustroje in nagnjenja, ki iz njih izhajajo, natančneje v štirinajstem poglavju. Ogledali si bomo osrednjo idejo, ki je zajeta v nekaj verzih.

Satva vnaša v vitalno in um čistost in pospešuje prosvetljeno spoznavanje. Zagotavlja nam dobre misli, obnašanje in razum. Radžas goji navezanost na materialne stvari in njihovo privlačnost. Nevednost, zaslepljenost, zmedenost in zmota so prispevki tamasa, ki pospešuje zmoto, otopelost in dremavost. Satva povzroča navezanost na vse dejavnosti, ki vodijo k zadovoljstvu, radžas navezanost na delovanje, tamas pa s tem, da zastira spoznavanje in povzroča navezanost na zmoto in odrevenelo pasivnost. Ko postane satvična modaliteta izrazitejša, se očem, ušesom in drugim čutilom prične razodevati Resnica. Naraščanje ali prekomernost radžasa privede do porasta želja, hrepenenja, pohlepa, nemira, neverjetnega prizadevanja in lotevanje večstranskih dejavnosti. Preveč tamasa povzroča nevednost, zaslepljenost, nerazumevanje, letargijo, pozabljanje dolžnosti in zmedo.

Satvični ljudje so rojeni z božanskimi lastnostmi, ki zajemajo: neustrašnost, čistost srca, trdno vero v pot spoznavanja, dobrotljivost, samoobvladovanje, požrtvovalnost, vzdržnost, preprostost, resnicoljubnost, nerazdražljivost, odrekanje, umirjenost, izogibanje zahrbtnemu opravljanju, prijaznost do vseh bitij, osvobojenost pohlepa, blagost, ponižnost, neomajnost, krepost, oprostljivost, obzirnost, čistost, neprizadevanje drugih, spoštovanje moralnih zakonov, odsotnost ljubosumja in ničevosti itd. V starih časih so imeli kot primerne za jogo edino tiste, ki so imeli te božanske lastnosti.

Radžasični ljudje se rodijo z demonskimi lastnostmi, ki so naslednje: širokoustenje, domišljavost, ponos, precenjevanje samega sebe, jeza, grobost in neznanje. Pogrešajo resnico, čistost srca in obnašanja. Menijo, da ni Boga in da svet ne temelji na resnici, ampak zgolj na uživanju. S skrajno in grobo delavnostjo uničujejo svet. Strastno navezani na nenasitne želje in ponoreli s širokoustno in nezasluženo pomembnostjo samega sebe in ponosom, se navezujejo na zmotne cilje, s strastno odločnostjo se oklepajo nečistih opravil. Vezani s tisočerimi hrepenenji in željami podlegajo poželenju in jezi ter poskušajo kopičiti denar po nezakonitih poteh zaradi posvetnih užitkov. Njihov način razmišljanja poteka takole: Danes sem si pridobil ta predmet želja, drugega bom drugič. Sem bogat in še bogatejši bom. Znebil sem se tega nasprotnika in kasneje se bom še drugega. Sem gospodar vsega, dane so mi vse vrste užitkov, vse sem dosegel, sem krepak in zadovoljen, sem močan in visokega rodu, kdo mi je enak? Žrtvoval bom in delil miloščino in prav gotovo bom imel na razpolago vseh vrst užitkov itd. Tako smo zaslepljeni s svojim lastnim napihovanjem.

Tamasični ljudje so nemarni, lenobni, nevedni ljudje, ki živijo v zmoti. Prežemata jih nedejavnost in mlačnost. Ta narava se pozna predvsem na fizični ravni.

Doslej smo se seznanili z vsemi vrstami in podvrstami svojega bitja: vitalno, umsko in fizično ter z vsemi zmesmi treh modalitet ali gun. Vsaka od njih ustreza posebni bitnosti v nas. Celo vsako naše nagnjenje, naj pripada telesu, vitalnemu ali umu, ustreza posebnim bitnostim, med katerimi ni ujemanja. Zato so naša življenja polna nasprotij. Čim več reda jim skušamo vsiliti, tem več reda in skladnosti bomo dosegli v svojem življenju. Sicer bodo naša življenja polna nereda in zmešnjave, nihala sem in tja. Enkrat na eno smer, ob drugi priložnosti v nasprotno in tretjič spet v drugačno smer. Da bi pregnali iz svojih življenj nasprotja in vnesli red ter skladnost, je potrebno prebuditi dušno središče. Druge jogijske discipline potlačijo druge osebnosti in povzdigujejo samo satvično, a Šri Aurobindova joga ne.

Prej so smatrali kot primerne za jogo samo osebe obdarjene s satvičnim modusom, vse druge pa so odklanjali. Šri Čajtanja je bil prvi guru, ki je prekršil to pravilo in pričel posvečati vsevprek. Ne glede na poudarjenost katere koli gune, je vsakdo lahko primeren za Šri Aurobindovo jogo, s pogojem, da gre za klic duše. Druge jogijske discipline podkrepljujejo satvo, tlačijo radžas in tamas, kar ima pri iskalcu za posledico pomanjkanje gona, energije in moči. Šri Aurobindova joga pa tri gune (namesto, da bi jih potlačevala) preobrazi: satvo v Džjoti ali razsvetljeno Resnico, radžas v zavest in silo, tamas pa v širši in spokojnejši mir, ki napolnjuje sadhaka z energijo, silo, krepkostjo in učinkovitostjo.


NOTRANJE BITJE

Obravnavali bomo notranje bitje, podpražno bitje Šri Aurobindove joge, ki ga sestavljajo notranje umsko, notranje vitalno in subtilno fizično telo. Leži za ali onkraj našega zunanjega bitja. Obe stanji zavesti prekriva debela zavesa. Kljub vsemu pa je mnogo večje in močnejše kot zunanje bitje in v njem spijo latentne zmožnosti in sile ter čakajo, da bi se izrazile v zunanjem življenju. Joga nudi sredstva s pomočjo katerih se lahko prinese v ospredje te speče sile in zmožnosti in jih aktivira. Tako opremimo naše zunanje življenje z večjo močjo, silo in popolnostjo in torej razcvet novih možnosti, o katerih se nam niti ne sanja. Celo v Šri Aurobindovem ašramu se je pokazalo, da se je s tem, ko so sledili pot joge, pri nekaterih, ki nikoli prej niso zmogli napisati niti verza, razvila poetska sposobnost. Med tistimi, ki si niso niti zamišljali, kako prijeti za čopič ali slikati, so vzcveteli pravi umetniki. Zato je Svami Vivekananda primerjal naše zunanje življenje s plavajočo ledeno goro, katere devet desetin je pod vodo in ena desetina nad njo. Skrite sile in zmožnosti ležijo v najbolj notranjem bitju in čakajo na svojo uro, da bi se izrazile in popolnoma vzcveteke v naših vnanjih življenjih, seveda prek našega notranjega uma in notranjega vitalnega, ki so njihovi normalni kanali komuniciranja.


Notranje umsko

Najprej poglejmo notranji um. On od zadaj hrani naš zunanji um in je povezan z univerzalnim Umom oziroma je pravzaprav njegov individualni vidik. Potrebno je, da navedemo, da nobena izmed neštetih misli, ki se dviga v naših umih ni resnično naša. Brezkončni tokovi misli iz univerzalnega Uma prehajajo skozi naš um. Nekatere od njih sprejmemo, ostale pa pustimo. Sprejete misli so tiste, ki povzročijo na enak način vibriranje našega uma, kar povzroči, da prične tudi on razmišljati. Tako kot radijski sprejemnik izbere enega izmed neštetih elektromagnetskih valov v etru in ga pretvori v zvočne valove, sprejema tudi naš um mnoge miselne valove, ki vibrirajo v univerzalnem Umu in prične enako vibrirati. Um ni orodje mišljenja, on ne razmišlja. Je samo orodje sprejemanja miselnih valov iz univerzalnega Uma in drugih virov.

Misli, ideje in umske sile, ki so dejavne v univerzalnem Umu so notranjemu umu lahko dosegljive. Lahko jih hotno sprejema ali zavrača. Zunanji um, ki je brez presojanja in razločevanja, lahko to opravi le v omejeni meri. V Šri Aurobindovi jogi obstaja gospodar notranjega uma, gospodar umske zavesti ali umsko bitje. Ima umsko telo iz umske tvarine, ne pa iz grobe snovi. Jogiji lahko potujejo v svojih umskih telesih kamor koli hočejo in prinašajo nazaj razne podatke. Lahko vplivajo na kogar koli, najsi bo daleč ali blizu, pošiljajoč svoje miselne tokove ali ideje v njegov um. Na ta način lahko berejo misli in ideje, ki prehajajo skozi kateri koli um. S pomočjo tega lahko dobijo stik s katerim koli jogijem, blizu ali daleč, in si izmenjujejo misli in ideje. Niso jim potrebne izgovorjene besede.

Ko že o tem govorim, naj navedem primer. V tistih časih je bila Indija pod britansko vlado. Angleži so vladali deželi in trgovali z vsem pompom in močjo, ki pripada zmagovitemu narodu. Kot običajno je bila vlada, ki je bil na čelu vlade v mestu na severu Indije britanski uradnik. Kljub vsej njegovi moči in prestižu ni bil miren, saj je bila njegova žena v Angliji resno bolna in že dolgo ni dobil od nje nobenega glasu. Eden njegovih uslužbencev je bil cenjen jogi in so ga kot takega vsi spoštovali. Britanski uradnik je precej slišal o čudežnih močeh indijskih jogijev. Čutil je, da nima druge izbire, kot da požre svoj ponos in ponižno prosi svojega podrejenega, da mu z uporabo jogijskih moči ljubeznivo preskrbi zadnje novice o njegovi ženi. Poklical ga je v zasebno sobo in ga zelo vljudno vprašal za pomoč. Ganjen od prave agonije zaradi katere se je sahib podvrgel svojemu uslužbencu je jogi rekel: "Prav. Poskusil bom, vendar moram biti zato nekaj časa sam v sobi." Ves vesel je sahib to takoj uredil. Čez nekaj časa je jogi prišel iz sobe in povedal: "Vrnil sem se potem, ko sem videl vašo ženo. Sedaj je povsem v redu in pravkar vam piše pismo, ki se glasi takole..." Presenečen je sahib kmalu prejel od svoje žene pismo, ki je bilo napisano tistega dne in katerega vsebina je bila natančno taka, kot je o njej pripovedoval jogi. Ta jogi ni bil nihče drugi, kot slavni jogi - gospodar Lahiri Mahašaj iz Benaresa. V svojem umskem telesu je šel v Anglijo, si vse ogledal in natančno poročal, o tem, čemur je bil priča.

Z duhovnim svetom, ki leži nad notranjim umom je mogoče vzpostaviti stik in od tam prinesti vanj silo in razsvetljenje. Kaj takega zunanji um nikakor ni zmožen.

Šri Aurobindo je umskem bitju povedal naslednje:

" Ko zlomimo naše zunanje omejitve zunanjega fizičnega uma, pričnemo videti navznoter i čutiti širjavo na koncu te univerzalnosti in neskončnosti umskega prostora. Misli niso bistvo umskega bitja. So le dejavnost umske narave. Če ta dejavnost, tisto kar se potem zdi kot bivanje brez misli, ki se razodene na njenem mestu, ni praznina, ampak nekaj zelo resničnega, bitnega, trdnega. Lahko rečemo, da je umsko bitje, ki se razteza zelo daleč in je lahko lastno področje bivanja, tiho in nedejavno, kot priča, spoznavalec, Mojster tega področja in njegove dejavnosti."

Po volji je lahko tiho ali dejavno. Toda celo kadar je dejavno ne zgubi svojega bistvenega značaja.

Kako vstopiti v notranji um in se postaviti v notranjem bitju, smo že dovolj obravnavali drugje. Potrebno pa je tu povedati še to, da misli, ki nas napadajo ne prihajajo vedno z umske ravni, njihov zelo velik del je prispevek podzavestne ravni.


Notranje vitalno

Sledi notranje vitalno. Njegova moč in znanje na svojem lastnem področju sta skoraj neomejena. Notranje vitalno je povezano z vitalnim svetom, ki obstaja v univerzalni zavesti in od tam lahko črpa vitalno silo in jo tudi uporablja. Ima tudi svojega gospodarja, vitalno bitje, katerega telo je napravljeno iz vitalne tvarine. Lahko potuje kamor koli želi v vitalnem svetu in njegovem vitalnem telesu ter tam opravlja mnoge stvari. Iz svojega osebnega izkustva je Mati pripovedovala tri dogodke, ki jih navajamo:

1. V prvem desetletju dvajsetega stoletja je Mati skoraj celo leto bivala v Alžiriji, kjer se je učila pri G. Theonu in njegovi ženi. Ko se je izurila v umetnosti kako iti iz fizičnega telesa v različnih ovojih, je obiskala v svojem vitalnem telesu svoje stanovanje v Parizu in si ogledala, kako so potekali tedenski sestanki, ki so jih prijatelji imeli med njeno odsotnostjo v njenem stanovanju. Na tisti dan je šla ob določeni uri tja v svojem vitalnem telesu in videla, kaj se dogaja. Preden se je vrnila, se ji je zahotelo, da bi prijateljem dala vedeti za svoj obisk. V enem od kotov sobe je bila težka miza. Lahko bi jo premaknilo samo četvero moških. V popolno presenečenje svojih prijateljev se je miza sama premaknila iz enega mesta na drugo. Mislili so, da gre za duhove in zakričali od strahu, ker niso mogli videti Materinega subtilnega telesa. Mati je vzela svinčnik, ki je ležal na mizi in napisala na list papirja: Jaz sem, Mirra, ne bojte se. Prišla sem v svojem subtilnem telesu na vaš sestanek in premaknila mizo, da vam to potrdim.

2. Po zaključku urjenja v okultizmu se je s svojim učiteljem in njegovo ženo vračala v Francijo. Treba je bilo prečkati kratek del Sredozemskega morja, ki je običajno mirno, posebno v obdobju, ko je potovala. Nepričakovano se je začel vihar. Majhna ladja se je skoraj potapljala in nekateri potniki so pričeli v paniki kričati, medtem ko so začeli drugi tekati sem in tja. Ko je postalo stanje zelo nevarno in se je zdela katastrofa neizogibna, se ji je približal učitelj in ji rekel, naj najde vzrok za težavo. Mati se je vrnila v kabino, se ulegla plosko na posteljo in stopila v svojem vitalnem ovoju iz fizičnega telesa. Videla je, da so ta neobičajen vihar povzročila neka bitja iz nižje vitalne ravni zgolj v svojo zabavo. Pokazala se jim je in jih po dolgem rotenju in prepričevanju umirila. Posledica tega je bila, da je morje postalo takoj spet mirno.

3. Zelo dobro, čeprav ne iz svojih lastnih izkušenj, je poznala naslednji pripetljaj. Delavec iz pariške železniške postaje se je zaljubil v neko dekle in se z njo zaročil.

Vsak dan ob petih je dekle prihajalo s svojo materjo iz pariškega predmestja, ker so takrat navadno zapirali njegov urad in so tako lahko šli skupaj na sprehod. Nekega dne je fant ob petih videl, kako se vlak približuje peronu. Iz prvega vagona je dekle mahalo z robčkom. Ko je fant urejal svoje papirje in se pripravljal, da odide, je ugledal, da z nasprotne smeri pelje na isti tir tovorni vlak in da je trčenje neizogibno. Fant je v grozi zakričal in ko je v naglici vstajal s stola, izgubil zavest, ter se zgrudil na mizo. Kot posledica trka je bil prednji vagon popolnoma stisnjen. Skoraj vsi potniki tega vagona so bili mrtvi, razen dekleta, ki jo je odneslo brez ene same praske. Vsakemu se je to zdelo čudežno. Kdo te lahko prizadene, ko imaš božansko zaščito? Ko pa si je fant slekel srajco, je bilo na njegovem hrbtu veliko modro znamenje resne poškodbe. Nihče ni mogel vedeti, kako je do tega prišlo.

Mati je pripomnila: Zelo dobro poznam ves dogodek. Kar je rešilo dekle, je bilo fantovo telo in ne čudež. Bil je zelo dober fant in njegova ljubezen do dekleta je bila v veliki meri nesebična. Ko je videl, da bo dekle zaradi trčenja skoraj zagotovo mrtva, si je močno zaželel da bi se nenadoma znašel ob njej in da bi s svojim telesom preprečil udarce ter jo tako rešil. Zaradi močne želje po samožrtvovanju je fant ne da bi vedel šel v vitalnem ovoju iz svojega telesa in zaščitil dekle ter prevzel nase udarec ter jo tako rešil. Kot posledico tega, je ostalo na njegovem hrbtu znamenje udarca. Če dobi nekdo blag udarec po svojem vitalnem ali subtilnem telesu, potem grobo telo na splošno nima nobenih sledov. Če pa je udarec resnično močan, tedaj se na grobem telesu pozna znamenje udarca. Fant je povsem nezavedno storil to, kar lahko jogi stori zavestno in hote.


Subtilno fizično

Subtilno fizično telo je za grobim fizičnim telesom. Obe telesi imata enaki obliki, toda subtilno je mnogo večje in močnejše in pokriva grobo telo tako, kot nožnica meč. Subtilno telo je povezano z grobim telesom preko šestih čaker (t.j. živčnih spletov) ki so v subtilnem ne pa v grobem telesu. Preko teh živčnih spletov v subtilnem telesu se spusti jogijska moč in deluje na živčna središča grobega telesa.

V zvezi s tem sta povezana dva dogodka:

Častilec Šri Aurobinda in Matere je trpel zaradi močnega zobobola. Dva dneva sta nekako minila, tretje noči pa je postala bolečina neznosna. Vse do polnoči se je nemirno prekladal po postelji, hodil po sobi in nato spet legel. Toda brez uspeha. Čez nekaj časa je nenadoma ugledal, da stoji kak meter in pol stran od postelje na kateri se njegovo telo zvija od bolečin. Dojel je, da je na nek način prišel iz fizičnega telesa. Stal je negibno in tiho opazoval svoje fizično telo kako se postopoma umirja in na koncu povsem miruje. Nikakor pa se ni mogel spomniti kdaj in kako je spet ponovno vstopil v fizično telo. Ko pa se je ob petih zbudil, je zobobol skoraj povsem izginil. Po Materini milosti je šel iz fizičnega telesa v subtilno fizičnem ovoju. Ko se to zgodi, subtilno telo ne čuti bolečine, grobo telo pa ne izgubi samo vsega občutka bolečine, ampak se tudi umiri in bolezen se pozdravi z Materino silo, ki takrat lahko neovirano deluje.

Drugi dogodek. Nek svetnik je živel v kolibi ob Gangesu blizu Badrinatha. Fant iz sosednje vasi mu je navadno vsak dan prinašal mleko in nekaj sadja, kar je bilo vsa svetnikova dnevna hrana. Kadar koli fant ni mogel sam prinesti hrane, jo je namesto njega prinesla njegova ovdovela mati.

Nekega jutra, ko je mati prinesla hrano, jo je svetnik vprašal: "Kje je tvoj sin?" Ženska je odgovorila: " Odšel je v bližnji trg, da bi nakupil blago za svojo trgovino. Vrniti bi se moral že sinoči, a ga še ni in zelo sem zaskrbljena." Svetnik je pazljivo poslušal in molčal. Trenutek za tem je zakričal: "Moj Bog! Po njem je." Toda hip za tem je vzkliknil: "Hvala Bogu, rešen je." Presenečena mati ga je vprašala, kaj pomenijo ti vzkliki. "Tvoj sin je bil v veliki nevarnosti," je odgovoril svetnik, "toda sedaj je na varnem." Zvečer se je sin vrnil domov in povedal: "Ko sem se vračal domov, sem vodil otovorjenega osla in tudi sam nosil manjše breme. Nenadoma mi je spodrsnilo in padel sem v Ganges. Poskušal sem vse, da bi prišel iz reke, a zaman. Močan tok me je nosil po reki navzdol. Zakričal sem: Reši me, o Bog! Reši me o sadhudži!" Nenadoma sem zagledal, da me je zagrabila neka roka. Potegnila me je iz vode in varno odložila na rečni breg."

V resnici je prišel svetnik v svojem subtilnem fizičnem telesu in rešil potapljajočega se fanta.

Za notranjim umom, notranjim vitalnim in subtilnim fizičnim telesom je še eno, ki je naše najbolj notranje bitje, dušno bitje o katerem bomo govorili drugič.


Dušno bitje

Šri Aurobindo je rekel, da se njegova joga začenja šele potem, ko je sadhak dosegel tri temeljna uresničenja tj. uresničenje Brahmana, vesoljnega Božanskega in dušnega bitja. Brez zadnjega ni mogoča preobrazba nravi in zato tudi ne vzpon do naduma. Oba Šri Aurobindo in Mati sta zato zelo poudarjala dušno bitje, njegov razvoj in njegovo uresničenje. Bilo je nekaj sadhakov, ki so dosegli uresničenje Brahmana in vesoljnega Božanskega, vendar niso mogli daleč napredovati v Šri Aurobindovi jogi zaradi pomanjkanja dušnega uresničenja. Če bi taki ljudje sledili katerega od starih sestavov joge, bi jih povsod šteli med velike jogije, toda dušno bitje je vrtišče Šri Aurobindove joge.

Za našim vnanjim in notranjim bitjem je dušno bitje, ki podpira celo našo nrav. Šri Aurobindo je o tem povedal:

"Obstajajo vesoljna umska, vesoljna vitalna in vesoljna fizična narava. Individualni um, vitalno in fizično so nastali z izborom njihovih sil in vzgibov. Duša izhaja onkraj te narave uma, življenja in telesa. Pripada presežnemu in zaradi nje se lahko odpremo naravi onkraj."

Pri večini ljudi pa dušno bitje ni dobro izoblikovano. Mati je o tem rekla takole:

"Dušno se začenja kot drobcena božanska iskra v nas in iz nje postopoma vzkali neodvisno zavestno bitje z lastnim delovanjem in voljo. Izvirno je dušno bitje torej le iskra božanske zavesti, ki se izgradi v zavestno individualnost šele skozi več zaporednih življenj. Gre za napredek, ki je podoben napredku otroka. Gre za stvar v nastajanju. Pri mnogih ljudeh je dušno bitje dolgo časa bitje v nastajanju. Ni povsem individualizirano, popolnoma zavestno bitje in sam svoj gospodar. Potrebuje prerajanje, drugo za drugim, da bi se izoblikovalo in postalo popolnoma zavestno."

Gre za bitje, ki ga Upanišade opisujejo takole:

"Puruša, ki tiči sredi nas ni večji kot človeški prst. On je Gospodar vsega, kar je bilo in kar bo. Kdor ga spozna, se ne izogiba ničemur in ničesar ne odklanja."

"Puruša v nas ni večji kot človeški prst. Je kot plamteči ogenj brez dima. On je Gospodar svoje preteklosti in svoje prihodnosti. On je danes edini."

Njegovo mesto je tik za srcem. Ko se dovolj izoblikuje, prične vplivati na um, vitalno in dušno ter jih poskuša uporabljati kot svoja orodja. Ko pride do tega, ti začutijo privlačnost proti Resnici, dobroti in lepoti. Privlači ga vse, kar je široko, veliko in veličastno, kar izraža vzvišene ideje in odklanja vse, kar je grobo, grdo in neobdelano. Upirajo se mu slabe misli, počutja in občutki. Um prične iskati primernih idealov in skladno z njimi izoblikovati življenje. V človeku zacvetijo vdanost, prijaznost, simpatičnost in druge fine lastnosti. Na koncu se obrne k Bogu in duhovnosti.

Z namenom, da bi opravilo neko posebno delo lahko včasih pride na zemljo povsem razvito dušno bitje, gospodar samega sebe in usode. Mati je pripovedovala:

"Ko se to bitje ali eno od teh dušnih bitij na tej ravni rodi v človeku, pride do velike razlike: človek se, če tako rečemo, rodi prost. Ni vezan na okoliščine, na okolje, na svoj izvor in atavizem, kot navadni ljudje. Na svet pride z določenim namenom, z nalogo, ki naj bi jo izpeljal, s poslanstvom, ki ga mora izpolniti."

Ta predmet bolje osvetlijo naslednji pogovori s Šri Aurobindom:

"Prvič, ko se dušno prebudi se zaveš svoje duše, spoznaš svoje pravo bitje. Nič več ne zagrešiš napake, da bi se istil z umskim ali vitalnim bitjem. Ne zamenjaš jih za dušo.

Drugič, ko se prebudi, nudi dušno bitje sadhaku pravi bhakti, vdanost, do Boga in Guruja. Taka vdanost se povsem razlikuje od umske in vitalne.

Umsko lahko občudujemo razumske ideje nekoga , ali pa nekoga, ki je zelo pameten. Toda če gre le za umsko ne sega daleč in samo sebi ni zadostno. Ne odpre celotnega notranjega bitja; poveže samo umsko. Seveda to ni narobe. Ko je K. prišel sem, je umsko zelo občudoval, kar sem pisal v Arji. Iz takšne umske povezave je mogoče nekaj pridobiti, nikakor pa to ni tisto, kot če smo v stiku z dušnim bitjem. Niti najmanj ne namigujem na to, da v njegovem bhakti ni bilo pristnosti, toda v njej je bilo mnogo primesi in celo glede umskega in vitalnega, je bilo mnogo pretiravanja.

Ko je začel z jogo je imel določene zmožnosti. Seveda ni bil tako sposoben, kot si je mislil. Toda če ne bi pretiraval glede svojih zmožnosti, bi bil že takrat mnogo dlje, kot je danes.

Vitalna vdanost postavlja vedno več zahtev. Postavlja svoje pogoje. Bogu pravi: 'Tako velik si, zato te častim. Usliši mi to željo. Napravi iz mene velikega sadhaka, velikega jogija itd.' Seveda pri tem ne uporablja tega jezika, toda to je tisto, kar tiči za vsem. Zavzame različne povsem upravičene oblike in pride k sadhaku na različne načine.

Tudi nerazsvetljeni um se preda Resnici, toda postavlja svoje pogoje. Resnici pravi: 'Pritrdi mojim sodbam in mnenjem'. Zahteva, da bi se resnica izoblikovala v umskih podobah. Vitalno bitje vztraja na tem, da bi se resnica prepustila njegovim lastnim vzgibom in sili. Poskuša privleči vse višje moči, privleči poskuša gurujevo vitalno bitje. Oba, umsko in vitalno bitje imata arriere pensee - nekakšno umsko zavoro v svojem predajanju. Dušna bhakti pa je drugačna. Ker je duša v stiku z Božanskim v ozadju, je sposobna prave bhakti. Dušno bitje ima tisto, čemur pravimo ahaituki bhakti, vdanost brez motiva. Ničesar ne zahteva, ničesar si ne pridržuje v svojem predajanju.

Dušno bitje ve, kako na pravi način ubogati Resnico. Povsem se lahko preda Bogu ali guruju, ker pa se preda pristno, tudi pristno sprejema. Ko pride na površje se dušno bitje počuti žalostno, če se umsko ali vitalno bitje dela norca iz samega sebe. Ta žalost je prizadeta čistost. Ko se gre um svoje igre ali ko vitalno bitje zanašajo lastni impulzi, je dušno bitje tisto, ki pravi: 'nočem tega; zakaj sem navsezadnje tu? Tu sem zaradi resnice, ne pa zaradi teh stvari." Dušna žalost pa je različna od umskega nezadovoljstva, vitalne užaloščenosti ali fizične potrtosti.

Če je dušno bitje močno, povzroča, da ga umsko in vitalno bitje občutita in prisili ju k spreminjanju. Če pa je šibko, pa umski in vitalni deli izkoristijo njegovo žalost in jo izrabijo sebi v prid. Šibko dušno bitje je pogosto vzrok trpljenja.

Vzemimo na primer X. Ima dobro razvito razumsko bitje, njegovo vitalno pa je po naravi pogosto povsem drugačno. Včasih se je dušno bitje izsililo na površje in vse sprevrglo v nered. V primeru Y-na pa je bilo vitalno bitje tisto, ki je ukazovalo dušnemu. Na ugovore dušnega bitja pravi vitalno: ' Da, da, kar praviš je res, toda tudi jaz imam prav in kar počnem je prav in potrebno.'

Ko je dušno bitje šibko se kaže njegov vpliv le občasno, sicer pa se umakne.

Učenec: Toda pravkar ste rekli, da dušno bitje vse ve in je v stiku z Resnico. Kako je potem lahko šibko?

Šri Aurobindo: Če dušno bitje nio povsem prebujeno, ne pride na površje. Pri večini ljudi je zelo v ozadju. ko ne more popolnoma na površje, ga imenujem 'šibko', ne pa da je dušno bitje šibko samo po sebi. Vse ima, toda kadar tega ne more prinesti v ospredje, se reče, da je šibko."

Šri Aurobindo je dosledno poudarjal prebujanje dušnega bitja.

Toda kako to storiti? O tem in mnogih drugih rečeh bomo kaj povedali drugič.


Preden povzamemo naš pogovor o dušnem bitju, bom odgovoril na nekatera zastavljena vprašanja. Prvo je takole: "Če je dušno bitje ali po sanskritsko čajtja puruša, tako pomembno, zakaj ni bilo nikoli omenjeno v starih spisih?" Odgovor je naslednji: "Dušno bitje je v starih spisih omenjeno. Vzemimo za primer moje prejšnje navajanje Kathopanišade, ki jasno kaže da gre za dušno bitje, ki ga opisuje tudi Šri Aurobindo. Toda upanišadski rišiji ga niso imenovali."

Naslednje vprašanje: "Ali sta dušno bitje in duša isto? Če nista, kakšno je razmerje med njima, če sploh je?"

Na to vprašanje je Šri Aurobindo takole odgovoril: "Duša je iskra Božanskega, katere sedež ni nad pojavnim bitjem, ampak se spusti v pojavnost da podpira razvoj v snovnem svetu. Sprva gre za nediferencirano moč božanske zavesti, ki vsebuje vse možnosti, ki se še niso izoblikovale... Taka iskra je v vsakem živem bitju od najnižjega do najvišjega.

Med svojim razvojem razvije duša dušno bitje. To podpira um, vitalno in telo in raste z njihovimi izkušnjami ter prenaša nrav od življenja do življenja. To je dušno ali čajtja puruša. Sprva ga zakrivajo um, vitalno in telo, ko pa raste, postaja vse zmožnejše zato, da se prerine v ospredje in prevladuje nad umom, življenjem in telesom. Pri navadnem človeku je za svoje izražanje odvisno od njih in jih ne more prevzemati in svobodno razpolagati z njimi. Ko lahko postane dušno bitje s sadhano prevladujoče in se svobodno posluževati orodij, postane impulz k Božanskemu popoln in možna postane ne samo osvoboditev, ampak tudi preobrazba uma, življenja in telesa."

Nadaljujmo sedaj za našim prejšnjim pogovorom.

O prebujenju dušnega bitja pravi Šri Aurobindo naslednje: "V zgodnjem delu sadhane, s tem pa ne mislim na kratek del, je prizadevanje nujno potrebno. Seveda tudi predajanje, vendar predajanje ni nekaj, kar bi lahko izpeljali v enem dnevu. Um se drži svojih idej in je nanje navezan. Človeško vitalno se predajanju upira, kajti to, čemur pravi v zgodnjih fazah predajanje, je dvomljiva zvrst samoizročanja, ki vsebuje zahteve.

Fizična zavest je kot kamen in to, čemur pravi predajanje, ni pogosto nič drugega, kot inercija. Samo dušno ve, kako se predati, toda dušno je na začetku zelo zakrito. Ko se dušno prebudi, lahko povzroči nenadno in pravo predajanje celotnega bitja, kajti s težavami preostalih delov hitro opravi in izginejo. Vse dotlej pa je potrebno prizadevanje. Ali pa je potrebno dokler se od zgoraj ne prične v bitje zlivati Sila in prevzame sadhano, to počenja vedno bolj in dovoljuje vse manj osebnega prizadevanja. Toda celo takrat sta potrebna vsaj teženje in čuječnost, vse dokler božanska moč povsem ne prevzame uma, življenja in telesa."

V Šri Aurobindovi jogi je prebuditev dušnega bitja nujna. Njegovo postopno oblikovanje ne zagotavlja njegove samodejne prebuditve. Človek se lahko dolgo časa ukvarja z neko altruistično  dejavnostjo ali z nekim idealom, kar se lahko raztegne celo čez nekaj življenj, toda to ne zadostuje. Za prebuditev dušnega bitja je bistvena sadhana. Toda celo če je dušno popolnoma prebujeno, ni dovolj. Priti mora povsem ven v zunanjo naravo. To pa zahteva veliko čistosti v adharu, za kar je potrebna sadhana.

O tem pravi Šri Aurobindo:

"Šele potem se lahko dušno povsem odpre, ko se sadhak znebi primesi vitalnih motivov s svojo sadhano in je zmožen preprostega in pristnega samoizročanja Materi. Če je prisotna kakršna koli sebičnost ali neiskrenost motiva, če poteka joga pod pritiskom vitalnih zahtev, ali delno ali v celoti zato, da zadovolji neko duhovno ali drugo ambicijo, ponos, ničevost ali iskanje moči, položaj ali vpliv nad drugimi, ali pa kakršen koli pritisk k zadovoljitvi neke vitalne želje s pomočjo jogijske sile, se dušno ne more odpreti ali pa se odpre samo deloma ali samo včasih in se spet zapre, ker ga zakrivajo vitalne dejavnosti. Dušni ogenj ugasne v dušečem vitalnem dimu. Prav tako tudi, če prevzame v jogi vodilno mesto um in potisne notranjo dušo v ozadje, ali pa če bhakti ali drugi vzgibi sadhane prevzamejo bolj vitalno kot dušno obliko, pride do enake nezmožnosti. Čistost, preprosta iskrenost in sposobnost nesebičnega ter nemešanega samoizročanja brez pretenzije ali zahteve, so pogoji popolnega odprtja dušnega bitja."

Kaj moramo torej storiti za prebujenje in popoln razcvet dušnega bitja? Osredotočati se moramo na srce, samopredajti se in povečevati vero in zaupanje. Toda, kako naj meditiramo in na kaj naj se osredotočamo? Če se zatečemo k simbolizmu, kakšen simbol naj izberemo? Ko meditiramo, se osredotočamo na srčno središče, naj bi meditirali na fizično podobo Matere ali Šri Aurobinda ali katerikoli njun del, npr. obraz, noge. Sicer pa lahko meditiramo na goreč plamen, ki je v srcu. lahko se zatečemo h kateremu koli simbolu, ki nam je všeč.

Zatem pride dušno uresničenje. Tudi do tega lahko pridemo z istimi sredstvi. Mati je s tem v zvezi omenila dva simbola in sicer:

"Osredotočajte se na srce. Vstopite vanj, vse bolj se poglabljajte vanj, čim dlje morete. Zberite vse niti svoje zavesti ki so razprostrte zunaj, zvijte jih in skočite, ter se potopite v globino.

Tam gori ogenj, globoka umirjenost srca. V vas je božanskost, vaše pravo bitje. Prisluhnite mu, sledite njegovim napotkom."

"So pa še druga središča za osredotočanje, na primer tisto nad temenom in drugo med obrvmi. Vsako ima svojo učinkovitost in vam bo dalo poseben rezultat. Toda osrednje bitje leži v srcu in iz srca izhajajo vsi osrednji vzgibi, ves dinamizem in pritisk k preobrazbi ter moč uresničenja."

Mati je predpisala še eno metodo: "Sedeti v meditaciji pred zaprtimi vrati, ki so kot bi bila težka bronasta vrata. Pred njimi sedimo in bi radi, da bi se odprla, da bi šli skoznje. Tako se celotno osredotočanje, vse teženje zbere v žarek in vedno bolj pritiska in pritiska, pritiska na vrata, pritiska z vedno bolj naraščajočo energijo, vse dokler se nenadoma ne odprejo in vstopimo. To je zelo močan vtis. Znajdemo se kot potopljeni v luč, polni veselja korenite spremembe zavesti, popolnoma prevzeti od razsvetljenja in z občutkom, da postajamo druga oseba. To pa je zelo konkreten in močan način vstopanja v stik s fizičnim bitjem."

Šri Aurobindo je v svojem epu Savitri podrobno opisal dušno uresničenje v spevu 'Najdenje duše'. Kot se iz tega speva zdi, pridejo do uresničenja različne vrste ljudi in na različne načine. Torej je bolje, da nimamo o tem, kako lahko pride do uresničenja v svojem lastnem primeru.

Do dušnega uresničenja lahko pride le po znatnem prečiščenju adhara. Tako moramo vložiti precej napora, da bi prečistili adhar, se pravi svoj um, vitalno in fizično. Za to je treba povečati poudarek na teženje, zuavračanje in predajanje. Preden pride do dejanskega dušnega uresničenja, doživimo mnogo dušnih izkustev. Šri Aurobindo jih nekaj omenja v svojih pismih. Naj opišemo eno od takih izkušenj, ki ga je imela neka sadhika,  čeprav je vse potekalo v sanjah.

Nekega dne se je ugledala kako potuje med polji in po gozdovih ter prihaja pred jezero s kristalno čisto vodo. Zaželela se je okopati. Stopila je v vodo in odplavala od brega in se hote potopila navzdol v ohlajujoče mrzlo vodo. Ni bilo tako, kot ljudje navadno storimo, kadar hočemo globlje in globlje od površine navzdol. Spuščati se je pričela stoje. Potapljala se je globlje in globlje, ko je spoznala, da se je potopila pregloboko, kot bi se spustila s strehe tri nadstropne zgradbe. Nenadoma jo je prešinil šibak občutek strahu. Pomislila je: "Ali bom zmogla nazaj na površje? Ali mi ne bo zmanjkalo sape?" Dvignila je oči in zagledala, kako pred njo stoji Mati in se smehlja. Tudi ona se je potapljala z njo. Zaradi tega je popolnoma izgubila prejšnjo zaskrbljenost in pomislila: "Čemu bi se bala, ko je z menoj Mati?" Veselo je nadaljevala s svojim spuščanjem obenem z Materjo. Začutila je, kot bi se dotaknila dna. Ni pa se spomnila, kaj se je dogajalo za tem. Ko se je prebudila je bila že peta ura zjutraj in še je tihi negibni mir napolnjeval njen um in vitalno bitje - povsem jo je prežemala nepopisna sladkost. To lepo stanje je trajalo neprenehno vse do pozne noči, neovirano in nezmanjšano sredi njenih vsakodnevnih opravkov in kratkimi pogovori.

V naši duši so nepopisna spoznanja, lastnosti in zmožnosti. Iz njih je izoblikovano dušno, da bi lahko v življenju razodelo katero izmed njih. Zaradi tega se naš um in vitalno lahko odpreta k temu viru neskončnega spoznanja in možnosti ter razširita k vesoljni zavesti, postaneta eno z njo in uresničita vesoljno božansko. Lahko pa se sadhak odpre navzgor k višji zavesti in uresniči Brahmana. S tem se sadhak osvobodi vseh dvojnosti ugodja in bolečine, vsakega občutka strahu, mineta ga zaskrbljenost in bojazen. Napolnjuje ga občutek nesmrtnosti. Njegov um se umiri. Nič več nima nujnih potreb in ponovni klici čutil ne uspejo pri njem dobiti nobenega odziva.

V naslednjih vrsticah je Šri Aurobindo podal krasen opis takšnega stanja:

Tišina polna in neizpovedljiva spremlja
čisto samoodkritje duše;
Pred svetom zid tišine jo zapira,
prepad tišine je pogoltnil smisel
in povzroči, da kar je umu znano
bilo je, zdaj neresnično je.
Nemirni in dejavni čuti še bi pletli,
podaljševali sliko neresničnosti.
Ves prostor duhovna tihost biti napolnjuje,
le kar nedojemljivo je ostaja,
le brezimensko, brezčasovno, brezprostorsko:
Nič več otežujočih ni potreb življenja:
misli ni več, ne bivanja, skrbi,
opravili smo z rojstvi, smrtmi, delom in usodo.


Podzavest

V svoji pesnitvi "Preteklost" je Tagore imenoval podzavestno plast naše biti preteklost, kot bi hranila vso našo preteklost. Tam se ohranja vse, kar vidimo ali slišimo, mislimo ali čutimo, vsi naši občutki in izkušnje. Čeprav tistemu, kar doseže naša ušesa ali šine mimo naših oči, ne posvetimo nobene pozornosti, je vse popolnoma nedotaknjeno shranjeno v naši podzavesti. Zanimiva je presenetljiva zgodba o nekem gospodu, ki je v svojem kabinetu vsako jutro na glas prebiral Biblijo v hebrejščini, medtem ko je njegova nepismena služkinja čistila sosednjo sobo. Ker ni razumela niti besede, branju ni posvečala nobene pozornosti. Ko je kasneje resno zbolela, je v deliriju pričela recitirati Biblijo v hebrejščini, tako kot je to počel njen gospodar.

V zvezi s tem je Šri Aurobindo napisal:

"Sodobna psihologija je naše poznavanje obogatila in sprejela resnico, ki so jo davni predniki poznali, a izražali z drugačnim jezikom. Zdaj poznamo oziroma ponovno odkrivamo, da je zavestno delovanje uma le površinska dejavnost. Obstaja mnogo obsežnejša in močnejša podzavest, ki ne izpusti ničesar, kar ji prinesejo čuti. Vse svoje bogastvo hrani v svojem neizčrpnem spominskem skladišču, "aksitam sravas". Površinski um je lahko nepozoren, vendar pa je pozoren podzavestni um, ki sprejema in shranjuje z nezmotljivo natančnostjo. Nepismena služkinja je vsak dan poslušala, kako njen gospodar v kabinetu recitira hebrejsko. Površinski um ni posvečal nobene pozornosti nerazumljivemu žlobudranju, toda podzavestni um je poslušal, si zapomnil, in ko je v nenormalnem stanju prodrl na površje, je zelo natančno ponovil naučene recitacije, da bi mu lahko zavidal vsak učenjak. Ženska ali njen um ni slišal, ker ni bil pozoren; širši človek ali um v notranjosti pa je slišal vse, kajti vedno je natančno pozoren ali bolje "podpozoren". Tako se zgodi tudi človeku, ki ga omamijo za operacijo. Ne čuti ničesar, toda če s hipnozo sprostimo njegovo podzavest, bo poročal o vseh podrobnostih operacije in o trpljenju, povezanim z njo. Kajti otopelost čutil ne more preprečiti širšemu umu, da ne bi opazoval in čutil.

Podobno vemo, da je največji del naših telesnih dejavnosti nagonski in da ga ne usmerja površinski, ampak podzavestni um. Sedaj vemo tudi to, da je um tisti, ki deluje, ne pa samo živčno reagiranje telesnih možgan."

Pravijo, da so posamezne države izrabljale delovanje podzavesti v politične namene. Izrabile so ga za to, čemur se v političnem jeziku pravi "pranje možgan" zapornikom, tj. za brisanje zapornikovih političnih prepričanj in za vsiljevanje idej vladajočih, tako da so zapornikom pod vzglavnike postavili majhne zvočnike, ki so jih vključili, ko so ti zaspali. Zvok iz zvočnikov je bil tako šibak, da jetnikov ni motil pri spanju. Tudi če so se prebudili, jim niso posvečali pozornosti, kajti bilo jih je komaj slišati. Nočne oddaje so vsebovale trditve in primere, nasprotne političnim prepričanjem jetnikov in v prid vladajočih. Čeprav jim jetniki niso prisluhnili, je njihova podzavest zapisala vse. Čez nekaj časa so se takšne misli pririnile v podzavest in jetniki so menili, da so njihove. Porajale so se jim nove misli in nova spoznanja, čeprav jim o teh zadevah nihče ni govoril. Sčasoma so se spreobrnili k novi doktrini.

Vsaka misel, čustvo, počutje in občutenje prihaja v zavestni um iz podzavestnega ter zasede um in vitalno. To se dogaja nenehno. Šri Aurobindo je o tem povedal tole: "Ne zavedate se, koliko navadnega naravnega bivanja poteka v podzavestnem fizičnem. Tam so shranjeni privajeni umski in vitalni vzgibi in od tam prihajajo v um. Pregnani iz višje zavesti, iščejo zatočišča v tej votlini panijev*. Ko jim ne dovolimo več, da bi se prosto pojavljali v stanju budnosti, se pojavljajo v spanju kot sanje."

Samo ljudje, ki ustvarjajo, kot so pisatelji, slikarji, kiparji, pevci itd., so deloma izvzeti iz tako prevladujočega vpliva podzavesti, in to samo toliko časa, dokler jih zaposluje ta dejavnost in če razmišljajo o svoji umetnosti. Šri Aurobindo je povedal: "Podzavest je glavni razlog, zaradi katerega se vse ponavlja in se nič ne spremeni, razen navidez. Zaradi tega ljudje pravijo, da značaja ni mogoče spremeniti, in zato se vračajo stvari, za katere smo že zdavnaj mislili, da smo se jih za zmeraj znebili."

Zato je Vivekananda primerjal človeško naravo s pasjim repom: kolikor bolj ga skušamo zravnati, toliko bolj se zvija v prejšnji položaj, takoj ko popusti naš prijem.

Šri Aurobindo je rekel tudi naslednje: "Tam so vsa semena in vse samskare uma, vitalnega in telesa. To je glavna opora smrti in bolezni ter zadnja (navidez nezavzetna) trdnjava nevednosti. Vse tisto, kar zatremo in česar se ne znebimo popolnoma, se potopi tja in ostane kot seme, pripravljeno vsak trenutek, da se vzdigne in vzkali."

Sodobna psihologija je nekaj te resnice ponovno odkrila in temelji na njej, medicina pa je ustanovila novo področje, psihiatrijo, za zdravljenje duševno motenih ljudi. Čeprav dosega v posameznih primerih opazne uspehe, je še vedno v povojih, polna omejenosti zaradi bornega poznavanja svojega predmeta.

V podzavestnem je shranjenih mnogo samskar iz prejšnjih življenj. Nekatere med njimi lahko delujejo v tem življenju, druge pa ne. Tam je shranjenega še marsikaj drugega. Pandit Gopikrišna je rekel, da je med ukvarjanjem z jogo, privrelo v njegov um znanje mnogih jezikov: kašmiri in pesmi v pandžabiju. Kasneje je začel pisati pesmi v sanskritu, francoščini in nemščini, čeprav se nikoli ni učil nobenega teh jezikov. Povedal je, da je te jezike znal v svojih prejšnjih življenjih in da je znanje prišlo samodejno na plan v tem življenju.

Podzavest je velika ovira na poti joge - posebno Šri Aurobindove joge. V starih sestavih joge ni treba prečiščevati podzavesti, v Šri Aurobindovi jogi pa je to nujno, kajti sicer preobrazba narave ni mogoča. To pa je težavna naloga, za katero je pred tem treba prečistiti um in vitalno - posebno nižje vitalno. Še večja ovira pa je, da podzavest ni le osebna, ampak splošna. Šri Aurobindo je dejal:

"Podzavest je splošna in osebna, kot vsi drugi glavni deli narave. Toda podzavest ima različne dele in ravnine." Mnogo nečistosti pride v našo osebno podzavest. Tako moramo izbojevati ne samo osebne bitke, ampak tudi bitke drugih.

Zmage ne bomo dosegli z lastnim prizadevanjem, ampak tako da v svojo podzavest prinesemo silo in mir Matere in jo nazadnje preplavimo s svetlobo ravnin nad seboj.

Podzavest je polna najslabšega, vendar je tam tudi kaj dobrega, za čimer leži zaklad draguljev, ki se pokaže tistim, ki jo povsem obvladajo. V svojem epu Savitri je Šri Aurobindo pisal:

Globoko v podzavesti je žarela njena dragocena luč;
povzdignjena bogastev razodela je votline,
ki v gubah žametnih teme zavite spijo,
skrbno očuvana pod kremplji zmajskimi noči,
ne da bi jih trgovci skopi smisla uporabili.
Njih neizmerna vrednost svet bi odrešila.

* V Vedah so Paniji zavistni demoni, ki so pogosto kradli krave in jih skrivali v votlinah.


Nadzavest

Videli smo že, da je zavest vsepovsod okrog nas in da je morje zavesti tudi pod nami. Tako obstaja tudi morje zavesti nad umom. Smo kot ribe, ki plavajo v morju. Toda prispodoba ni zadosti natančna. Riba ali njena zavest se loči od vode, ki jo obdaja. Zavest pa, ki obdaja nas, je tudi v nas; narejeni smo iz nje.

Tako kot zavesa ločuje naše zunanje bitje od notranjega, tako tudi trden pokrov ločuje um od višje zavesti nad njim.

Kako odstraniti ta pokrov? V tišini uma se ta pokrov tanjša in postopoma izginja. Lahko pa ga privzdignemo z umirjenim, na eno samo stvar usmerjenim, in vztrajnim osredotočanjem v glavi. Kadar se zgodi katera izmed teh dveh možnosti, se naša zavest povzpne nad um, zavemo se Brahmana in se potopimo v njegovo zavest. Ko se zavest povrne, se v adhar lahko izlijejo zmožnosti višje zavesti. Te zmožnosti so Sila, Mir, Tišina, Luč, Ananda. Prečiščevati pričnejo našo zunanjo nrav. Vse pa se ne spustijo hkrati. Spuščajo se glede na potrebe naše narave in naše teženje.

Šri Aurobindo je višjo zavest razvrstil na pet različnih stopenj, od katerih ima vsaka svoje lastnosti: "Prvi odločilni korak iz našega človeškega dojemanja, naše normalne umskosti je vzpon v višji um, v um, ki ni nič več mešanica luči in teme, ampak velika jasnost Duha. Njegova temeljna lastnost je občutek, da je bivanje enovito, vendar pa mnogostransko razgibano, zaradi česar je zmožen oblikovati množico spoznavnih vidikov, načinov delovanja, oblik in pomenov nastajanja in ima o vsem, kar obstaja, spontano notranje spoznanje." ...”toda njegov poseben značaj, dejavnost njegove zavesti, obvladuje mišljenje. Višji um je bleščeči miselni um, um pojmovnega spoznavanja, izvirajočega iz Duha. V značaju tega uma višjega spoznavanja, je vsezavedanje, ki izhaja iz prvotne istosti in ki vsebuje resnico o tej istosti, hitro, zmagovito, mnogotero oblikovanje in z močjo Ideje učinkovito uresničevanje svoje zamisli.”

"V tem višjem mišljenju ni več potrebe po iskanju in samokritičnem sklepanju, po nobeni logični postopnosti, ki vodi do sklepov, po nobenem mehanizmu hitrih ali implicitnih izvajanj in sklepanj, po nikakršnem izgrajevanja in preudarnem povezovanju misli z mislijo z namenom, da bi prišli do urejenega končnega spoznanja."

"Takšen je spoznavni vidik višjega uma. Obstaja pa še vidik hotenja, vidik dinamičnega uresničevanja resnice." "Celo v telesu deluje misel, tako da npr. trdna misel in volja po zdravju nadomestita njegovo prepričanost v neizogibnost bolezni in njegovo pristajanje nanjo..."

Naslednja še višja stopnja je razsvetljeni um. Šri Aurobindo pravi: "Ta višja sila je sila raz-svetljenega uma, ki ne poteka več z višjim mišljenjem, ampak z duhovno lučjo. Tu se jasnost duhovne inteligence in njena umirjena dnevna luč, umakneta močnemu blišču, siju in svetlobi duha: od zgoraj vdre v zavest poigravanje prebliskov duhovne resnice ter moči in mirnemu, širokemu razsvetljenju in spustu neizmernega miru, ki zaznamuje ali spremlja delovanje višjega pojmovno-duhovnega načela, doda še gorečo vnemo uresničenja in silen zanos spoznanja. To dejanje pogosto pregrne naliv notranje vidne Luči."

"Razsvetljeni um ne deluje predvsem z mišljenjem, ampak z videnjem. Zavest, ki deluje z videnjem, tj. zavest vidca, je pri spoznavanju močnejša, kot je zavest misleca. Doseže lahko močnejše in bolj razgibano združevanje; v srce vnese duhovno videnje, v njegova občutja in čustva pa duhovno luč in energijo. Življenjski sili podeli duhovni pritisk, navdih resnice, ki pospeši delovanje in poveliča življenjske vzgibe, v čute vlije neposredno in brezmejno zmožnost duhovnega čutenja, tako da lahko prideta naše vi-talno in snovno bitje v dejanski stik z Božanskim v vsem prav tako intenzivno, kot ga lahko razumeta, zaznavata, in občutita um in čustvo. Na fizični um posije s preobražujočo lučjo in stre njegove omejitve, njegovo ustaljeno lenobnost, nadomešča njegovo ozko moč mišljenja in dvome z videnjem ter vlije svetlobo in zavest celo v telesne celice."

Naslednja višja stopnja je intuicija. Šri Aurobindo pravi:

“Intuicija je zmožnost zavesti, ki je še bližja in bolj skupna izvirnemu spoznavanju z istenjem, kajti vedno je kaj, kar udari naravnost iz skrite istosti. Ko se zavest osebka sreča z zavestjo predmeta, prodre vanjo in vidi, čuti ali utripa z resničnostjo tistega, česar se dotakne, takrat zaradi šoka, ki ga povzroči srečanje, kot iskra ali blisk pridre na dan intuicija. Ali pa se, ... v njenih globinah zaneti iskra, blisk ali plamen notranjega zaznavanja resnice. Ta tesna zaznava je več kot videnje, več kot pojmovanje.”

“Videli pa smo, da je podvržena vmešavanju primesi ali umski prevleki, prekinitvi ali nadomestku. Obstaja pa tudi večstranska možnost napačnega tolmačenja, ki prekriža pot čistosti in polnosti njenega delovanja.”

“Intuicija je zmeraj izostrena, je žarek ali preskok višje luči. Je rezilo, ostrina ali konica oddaljene nadumske luči, ki prodira v nas in se spreminja v nekakšni vmesni tvarini uma resnice, ki je nad nami...”

“Intuicija ima štiri zmožnosti: Zmožnost videnja, ki razodeva resnico, zmožnost navdiha ali prisluškovanja resnici, zmožnost dotika resnice ali neposrednega dojemanja pomena,... zmožnost pravega in samodejnega razločevanja med pravilnim in natančnim razmerjem Resnice do resnice. To so štiri moči intuicije. Zaradi njih lahko intuicija opravlja celotno delo razuma, vključno z vlogo logičnega razuma, ki je v tem, da razvija pravo razmerje med stvarmi in idejami, toda z lastnim višjim postopkom in v zaporedju, ki ne spodleti ali odpove. V svojo lastno tvarino povzdigne ali preobrazi ne samo misleči um, ampak tudi srce, življenje, čute in fizično zavest. Tako lahko spremeni vso zavest v tvarino intuicije, saj prinese svoje višje sijoče gibanje v hotenje, počutja, čustva, življenjske pobude, delovanje čutov in občutkov ter samo delovanje telesne zavesti. Prelije jih v luč in moč njihove resnice ter razsvetli njihovo spoznanje in nevednost.”

“Naslednji korak pri vzpenjanju nas pripelje do prekuma: ...je še vedno moč vesoljne zavesti, načelo celotnega spoznavanja, ki nosi v sebi poslanstvo luči nadumske gnoze. Zato lahko že z odprtjem v vesoljno zavest, povsem omogočimo prekumski vzpon in spust. Ko se prekum spusti se prevladovanje osredinjajočega občutka ega v celoti podredi, izgubi v obsežnosti bitja in končno odpravi. Zamenja ga širna vesoljna zaznava in občutek brezmejne vesoljne biti ... Vsako notranje videnje ali razumevanje je zdaj razodetje ali razsvetlitev tistega, kar smo videli in dojeli ... V tej brezmejni širini lahko v celoti izgine ne samo ločeni ego, ampak sleherni občutek posamičnosti, celo občutek podrejene ali instrumentalne posamičnosti. Ostanejo samo vesoljno bivanje, vesoljna zavest, vesoljna radost in igra vesoljnih sil.”

“Prekumska sprememba je končni popolni vzgib dinamične duhovne preobrazbe.”

Naslednja in zadnja stopnja je nadum. Gre za popolnoma drugačno načelo in pripada drugačni polobli - višji polobli. Vse druge stopnje nadzavestnega sodijo v nižjo poloblo. Celo prekum, ki je tako bleščeč, širok, čudovit in prevladujoč ima nekaj značilnosti uma in ni zmožen premagati privlačnosti nezavestnega. Zlat pokrov ločuje prekum od naduma. Upanišade pravijo: “ Obraz resnice zakriva sijajen zlat pokrov.” Ko odstranimo ta pokrov, se vzpnemo v Resnico.

Nadum je vsemogoč. Samo lahko premaga vse odpore in preobrazi um, življenje in telo ter razodene Božansko življenje. Šri Aurobindo pravi: “Samo nadumska sila lahko povsem premaga to težavo temeljne nevednosti.”

Nadum je zavest samega Božanskega in Šri Aurobindo ga predstavlja kot Božansko osebo.

Tu pa ugovarjajo pripadniki Šankare in drugi. Pravijo, da Šri Aurobindove besede nasprotujejo svetim spisom in so zato napačne. Sveti spisi ne razpoznavajo brahmične zavesti, ki ni razlikovalna. Še več, človeške narave sestavljene iz treh gun, ni nikoli mogoče preobraziti, lahko jo le prilagajamo in jogi lahko spremlja le delovanje gun v sebi.

Gita pa sprejema Božansko osebo, ki ji pravi Purušotama, najvišja oseba, ki je onkraj nirguna Brahmana.

Šri Ramakrišna pravi, da obstajajo različni tipi brahmičnega spoznanja. Izraziti pa ga je mogoče le v prispodobi. Predpostavljajmo, da človek prvič vidi morje. Morje se mu bo zdelo kot velika ploskev modre vode. Ko se mu bo približal, bo najprej slišal njegovo bučanje, nato pa opazil njegovo valovanje. Če se bo v morju okopal, bo izkusil nekaj drugega. Vedski rišiji so le bežno videli nadum, niso pa ga mogli prinesti dol in živeti v njem, ker čas za to še ni bil dozorel.


V svojih prejšnjih izvajanjih smo omenili, da ima človek več osebnosti, dokler živi v svojem vnanjem bitju. Ko pa se povsem spusti v notranji svet, se njihovo število zmanjša na tri: notranje umsko, notranje vitalno in notranje fizično bitje. Ko se združi z dušnim bitjem, njegova dušna osebnost, v kateri so združena tri notranja bitja, zamenja njegov ego. V prekumu se začne dušna osebnost združevati z Božansko osebnostjo. V nadumu ostane samo Božanska osebnost in deluje prek njega. O človeški osebnosti ne ostane nobene sledi več.

Murari M. Bhattacharya

MMB-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011