Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 3. del

Prevladuje mnenje, da so videnja znamenje visoke duhovnosti. Ali je to res?

Ni nujno. Še več. Videti kako stvar je eno, razumeti jo in si jo znati razložiti pa drugo, mnogo težje. Na splošno se pustijo zapeljati tisti, ki vidijo, zato ker pripisujejo videnju pomen in vsebino po svojih željah, upanjih in naklonjenosti. Poleg tega pa se more videti na mnogo različnih ravninah. Obstajajo umsko videnje, vitalno videnje in nekatera videnja na ravni, ki je najbližja snovni. Videnja iz zadnje kategorije se pojavljajo v oblikah in simbolih, ki se zdijo povsem snovni: tako jasni, resnični in otipljivi so. Če jih znate razložiti, dobite zelo natančne napotke o okoliščinah in notranjem stanju ljudi.

Naj ponazorim z videnjem, ki ga je nekdo v resnici doživel. Cesta se vzpenja strmo po prepadnem pobočju, obsijanem s soncem. Na cesti je težka kočija, ki jo šest močnih konj komaj vleče. Napreduje zelo počasi, vendar vztrajno. Pojavi se možak in opazuje, kaj se dogaja, nato stopi za kočijo in jo prične potiskati ali vsaj skuša jo potisniti po hribu navzgor. Potem pa pride drugi, ki sprevidi, za kaj gre, in mu reče: „Kaj se trudiš zaman? Ali misliš, da bo tvoje naprezanje obrodilo kakšne sadove? Zate je to neizvedljiva naloga. Celo za konje je težka.“

Ključnega pomena v tem videnju je podoba šestih konj. Konji so simboli moči in številka šest predstavlja božansko stvarstvo. Tako šest konj pomeni moči božanskega stvarstva. Kočija je uresničenje, nekaj, kar moramo uresničiti, doseči, pripeljati do vrha, v višave, kjer prebiva Luč. Čeprav so te sile stvarstva božanske, celo one težko dovršijo uresničenje, kajti delovati morajo proti veliki premoči, proti vlečenju navzdol, ki ga povzroča narava. Pa pride človek in v svoji domišljavosti in nevednosti, s svojo majhno zalogo umskih moči misli, da je tisti, ki lahko kaj stori. Največ, kar zmore, je, da udobno sede v kočijo in prepusti konjem, da ga vlečejo.
Nekaj povsem drugega so sanje. Razlagati jih je težje, kajti vsak ima svoj svet sanjskih predstav, lasten samo njemu. Obstajajo seveda sanje, ki ne pomenijo mnogo: povezane so z najbolj površinskimi in fizičnimi plastmi zavesti, ki so posledica blodnih misli, naključnih vtisov, mehaničnih reakcij ali refleksnih dejanj. Tovrstne sanje niso urejene in razvrščene oblike, težko si jih je zapomniti in v zavesti skorajda ne puščajo sledov. Vendar pa so, celo sanje globljega izvora še vedno nejasne, ker so povsem osebne, saj je njihova zgradba v celoti odvisna od izkustev in načina posameznikovega razmišljanja. Tudi videnja so zgrajena iz simbolov, ki niso nujno univerzalni. Simboli se razlikujejo glede na narodnost, tradicijo in religijo. Nek simbol je lahko specifičen za kristjana, drugi za hindujca, tretji je lahko skupen vsemu Vzhodu, četrti samo Zahodu. Sanje pa so po drugi strani izrazito osebne. Odvisne so od vsakdanjih dogodkov in vtisov. Izredno težavno je razložiti ali pojasniti sanje drugega. Vsakdo je za vse druge ljudi kot zaprt krog, zato vsakdo lahko preučuje svoje sanje le sam zase, jih razkrije in najde njihov pomen.

Poglejmo, kako se da ukvarjati s sanjami in sanjskim svetom. Najprej se ozavestite – ozavestite svoje sanje. Opazujte razmerje med njimi in dogodki v budnem stanju. Če se spomnite noči, boste zelo pogosto zasledili povezavo med dnevnimi in nočnimi dogodki. V spanju vedno poteka takšna ali drugačna dejavnost na umski, vitalni ali drugih ravninah. To nočno dogajanje obvladuje tudi vašo budno zavest. Nekateri si, npr. čez dan, zelo prizadevajo izpopolniti sami sebe. Gredo spat, ko pa se naslednjega dne prebudijo, ugotovijo, da ni sledi o dosežkih njihovega prizadevanja prejšnjega dne. Znova morajo prehoditi vso pot. To pa pomeni, da je prizadevanje in morebitni uspehi, potekalo na površini in v budnih delih bitja, da pa se ni dotaknilo globljih plasti. Med spanjem pademo v nezavedna področja, ki se odprejo ter pogoltnejo vse, kar smo prizadevno zgradili v budnem stanju.
Bodite zavestni! Bodite zavestni noč in dan. Najprej morate doseči zavedanje, potem šele obvladovanje. Tisti, ki se spominjate svojih sanj, ste morda izkusili, da ste se zavedali celo med sanjanjem, da gre za sanje. Vedeli ste, da gre za izkušnjo, ki ne sodi v snovni svet. Ko pa že to veste, lahko delujete enako kot v snovnem svetu; celo med sanjanjem, lahko delujete z zavestno voljo in spreminjate celoten potek vašega sanjskega doživljanja.

Ko boste napredovali v zavedanju, boste pričeli obvladovati svoje bitje ponoči enako kot čez dan, morda pa celo bolj. Saj ste ponoči vsaj delno osvobojeni suženjstva telesnega delovanja. Obvladovanje procesov telesne zavesti je mnogo težje, kajti le-ti so bolj togi, manj voljni sprememb kot umski in vitalni procesi.

Ponoči sta umsko in vitalno, zlasti še vitalno, zelo dejavna. Čez dan sta zavirana, saj fizična zavest avtomatično zadržuje njuno svobodno igro in izražanje. Med spanjem je to zaviranje odstranjeno in prikažeta se v svojih naravnih in prostih vzgibih.

Kakšna je narava spanja brez sanj ?

To, kar imenujete spanje brez sanj, je na splošno lahko dvoje: ali se ne spominjate, kaj se vam je sanjalo, ali pa padete v popolno nezavest, ki je skorajda smrt - vonj po smrti. Obstaja pa spanje v katerem se z vsemi deli svojega bitja podate v popolno tišino, spokoj in mir in se vaša zavest združi s Sačidanando. Temu bi težko rekli spanje, ker smo popolnoma nezavestni. V takšnem stanju ostanete nekaj trenutkov, vendar se v njih spočijete in osvežite bolj kot v dolgih urah navadnega spanja. Takšno spanje pa ne pride po naključju, ampak zahteva dolgotrajno urjenje.

Kako je mogoče, da se v sanjah srečujemo in spoznavamo ljudi, ki jih šele kasneje srečamo in spoznamo tudi v zunanjem svetu?

To se dogaja zaradi privlačnosti, ki vlečejo skupaj ljudi, zaradi privlačnosti v umskem ali vitalnem svetu. Ljudje se pogosto srečajo v teh svetovih prej, kot pa na zemlji. Nekateri za te odnose vedo, drugi spet ne. Nekateri, pravzaprav večina, se ne zavedajo svojega notranjega bitja in notranjih stikov, vendar pa se lahko zgodi, da jim nov obraz, ki ga srečajo v zunanjem svetu zazdi nekako znan, pravzaprav popolnoma znan.

Ali ne obstajajo tudi napačna videnja?

Obstaja nekaj, kar zgleda kot napačno videnje. Tako na primer na stotine ali na tisoče ljudi govori, da je videlo Kristusa. Od teh ga je kak ducat dejansko videlo in še med temi je precej takšnih, da bi se lahko razpravljalo o tem, kaj so zares videli. Lahko gre za emanacije, za misel ali celo za podobo, ki si jo je zapomnil um. Nekateri močno verujejo v Kristusa in so videli neko silo ali bitje ali neko v spominu blesteče shranjeno podobo, ki je nanje naredila močan vtis. Videli so nekaj, za kar so prepričani, da pripada drugemu svetu, nadnaravnemu redu in kar je v njih oblikovalo strah, spoštovanje ali radost. Ker verjamejo v Kristusa, si ne morejo predstavljati, da so videli kaj drugega kot njega. Toda enako videnje ali izkustvo bodo hindujec, musliman ali pripadnik katere druge vere imenovali drugače in videli v drugi podobi. Tisto, kar se vidi ali izkusi, je v bistvu lahko povsem isto, vendar se zaradi različno oblikovanega dojemajočega uma tudi samo oblikuje različno. Samo tisti, ki znajo preseči prepričanja, verovanja, mite in izročila, so zmožni povedati, za kaj pravzaprav gre. Toda takšnih je malo, zelo malo. Osvoboditi se morate miselnih konstruktov, znebiti se vsega, kar je prostorsko in časovno omejeno, preden boste zanesljivo vedeli, kaj ste videli.

Duhovno izkustvo je stik z Božanskim v samem sebi (ali zunaj sebe, kar na tem področju pomeni isto). To je izkustvo, ki je enako povsod, v vseh deželah, pri vseh narodih vseh časov. Če se srečate z Božanskim, se boste z njim enako srečevali vedno in povsod. Do razločkov prihaja, ker je med izkustvom in njegovo opredelitvijo skoraj vedno nek prepad. Duhovno izkustvo je neposredno, a se vedno dogaja v notranji zavesti in se šele nato prevede v vašo zunanjo zavest in se tam tako ali drugače opredeli, v skladu z vašo vzgojo, vero in vašo umsko naravnanostjo. Obstaja samo ena Resnica, ena stvarnost, toda podob prek katerih se lahko izrazi, je veliko.

Kakšen je značaj videnja, ki ga je imela Jeanne d' Arc?

Jeanne d' Arc je bila očitno povezana z določenimi entitetami, ki pripadajo tistemu, čemur pravimo mi svet bogov (in katoličani svet svetnikov, čeprav ne gre za povsem isto). Bitja, ki jih je videla, je imenovala nadangele. Ta bitja pripadajo vmesnemu svetu, ki se nahaja med višjim umom in nadumskim in ki ga Šri Aurobindo imenuje prekum. To je svet stvarnikov, "formateurs".

Bitji, ki sta se Jeanne d' Arc vedno prikazovali in ji govorili, bi drugačen um videl kot Indijca. Kadar gledamo, projiciramo namreč oblike lastnega uma. Tistemu, kar vidite, daste obliko tistega, kar pričakujete, da boste videli. Če bi se isto bitje hkrati pojavilo skupini, v kateri bi bili kristjani, budisti, hindujci, šintoisti, bi dobilo popolnoma različna imena. Vsak izmed njih bi opisoval bitje kot takšno in takšno, in vendar bi šlo za isto pojavnost. V Indiji vidite tisto, čemur se rečemo božanska Mati, katoliki vidijo Marijo Devico, Japonci jo imenujejo Kwanon, boginja usmiljenja, spet drugi ji dajejo še drugačna imena. Gre za isto Silo, za isto Moč, samo njene podobe se v različnih verstvih razlikujejo.

Kakšno vlogo ima v urjenju ali disciplini predajanje? Ali je lahko nediscipliniran, kdor se predaja? Mar disciplina včasih ne škoduje?

Morda. Razlikovati je treba med metodo, ki služi razvoju ali disciplino in hotnim dejanjem. Če se predaš, moraš opustiti naprezanje, to pa še ne pomeni, da moraš opustiti kakršno koli hotno dejavnost. Nasprotno, uresničenje lahko pospešiš, da svojo voljo izročiš Božanski Volji. Tudi to je predajanje, le v drugačni obliki.

Kar se zahteva, ni pasivno predajanje v katerem postajaš podoben kladi, pač pa, da daš svojo voljo na razpolago Božanski Volji.

Toda, kako to storiti, preden se doseže združitev?

Imaš svojo voljo in to voljo lahko jo daruješ. Vzemimo, da se zaveš svojih noči. Če se postaviš na stališče pasivnega predajanja, porečeš: "Ko bo Božanska volja, da se bom zavedal, se bom zavedal." Nasprotno pa, če daruješ Božanskemu, boš pričel hoteti. Rekel boš: "Zavedal se bom svojih noči." Hočeš, da se to zgodi. Tako ne sediš samo in ne čakaš. Predaš se, ko se odločiš za stališče: "Svojo voljo dajem Božanskemu. Intenzivno se hočem zavedati svojih noči. Ne vem, kako to storiti. Naj to opravi zame Božanska Volja." Tvoja volja naj še naprej deluje neomajno, ne sicer tako, da izbere kako dejavnost ali zahteva kak predmet, ampak kot goreče teženje, osredotočeno na cilj, ki ga je treba doseči. To je prvi korak. Če si buden, če je tvoja pozornost živa, boš zanesljivo spoznal v navdihu, kaj je treba storiti in s čim moraš takoj nadaljevati. Zapomniti si moraš le, da predajanje pomeni sprejemati kot posledico svojega dejanja kar koli, čeprav se to povsem loči pričakovanega.
Na drugi strani pa ne boš ničesar storil in ničesar poskušal, če je tvoje predajanje pasivno. Enostavno boš odšel spat in čakal na čudež.

Da bi dognal, ali je tvoje hotenje ali želja usklajena z Božansko Voljo ali ni, moraš opazovati in ugotoviti, ali dobiš odgovor ali ne, imaš podporo ali pa gre za nasprotovanje, in sicer ne s strani uma, vitalnega ali telesa, pač pa s strani tistega, kar vedno tiči globoko v notranjem bitju, v tvojem srcu.

Ali ni treba okrepiti v meditaciji prizadevanja in ali je res, da se bolje napreduje, če se meditira več ur?

Število ur, ki jih porabiš za meditiranje, ni dokaz duhovnega napredka. Dokaz napredovanja je, da se za meditiranje ni treba več truditi. Takrat se je treba bolj potruditi, da se meditiranje konča: težavno postaja prenehati z meditacijo, nehati misliti na Božansko, težavno postaja spustiti se spet v običajno zavest. Šele tedaj si lahko prepričan, da napreduješ, ko postane osredotočanje na Božansko brezpogojna nuja tvojega življenja, ki naravno traja od jutra do večera ne glede na to, kaj počneš, takrat si resnično napredoval. Ne glede na to, ali med meditacijo sediš ali pa hodiš okrog in počenjaš vse mogoče, delaš, se od tebe zahteva zavestnost; samo to je torej treba – nenehno se zavedati Božanskega.

Toda, mar ni meditacija neizogibna disciplina in mar ne omogoča intenzivnejše in osredotočene združitve z Božanskim?

Morda. Toda, disciplina po svoji naravi ni tisto, kar iščemo. Kar iščemo, je osredotočenje na Božansko v vsem, kar počnemo, neprestano, v vseh svojih dejanjih in v vsakem vzgibu. Med vami so takšni, ki jim je bilo rečeno, naj meditirajo, pa tudi takšni, od katerih se meditacija ni zahtevala. Ni treba misliti, da ne napredujejo. Tudi oni sledijo disciplini, čeprav drugačni. Delati, vdano delovati z neko notranjo posvečenostjo je prav tako duhovna disciplina. Cilj bi moral biti nenehna združenost z Božanskim v vsakršnih okoliščinah in v celotni življenjski dejavnosti in ne le med meditacijo.

Nekateri med meditiranjem dosežejo stanje, o katerem menijo, da je zelo lepo in polno radosti. Tako sedijo samozadovoljni in pozabljajo na svet. Če pa jih zmotimo, se jezijo in vznemirijo, ker smo prekinili njihovo meditiranje. To ni znamenje duhovnega napredka ali discipline. Spet drugi menijo, da je njihova meditacija dolg, ki ga morajo plačati Božanskemu. Podobni so ljudem, ki gredo enkrat na teden v cerkev in mislijo, da morajo Bogu plačati, kar mu dolgujejo.
Če ti je za pogreznenje v meditacijo potreben napor, si še vedno daleč od zmožnosti živeti duhovno življenje. Šele ko se bo treba potruditi, da se vrneš iz nje, bo tvoja meditacija postala znamenje, da živiš resnično duhovno življenje.

V disciplinah kot hathajoga in radžajoga se sicer lahko urimo vendar pa ne gre za duhovno življenje. S prvo se obvladuje telo in z drugo um. Vstopiti v duhovno življenje pa pomeni skočiti v Božansko, kot se skoči v morje. Tu pa ni konec, ampak šele začetek, kajti ko se skoči, je treba znati živeti v Božanskem. Kako to uresničiti? Enostavno, skočiti je treba in ne razmišljati: "Kam bom priletel? Kaj se mi bo zgodilo?" Tisto, kar ti preprečuje, je obotavljanje tvojega uma. Treba se je enostavno spustiti. Če se hočeš potapljati v morju, pri tem pa razmišljaš: "Oh, toda tu je kamen in tam tudi," se ne boš potapljal.

Toda, morje vidiš in je lahko skočiti naravnost vanj. Kako pa se skoči v duhovno življenje?

Imeti je seveda treba vsaj bežen vpogled v Božansko Resničnost,tako kot moraš videti morje in nekaj vedeti o njem, preden se lahko skoči vanj. Takšen bežni vpogled je najpogosteje prebuditev dušne zavesti. Tudi določeno uresničenje – mogoče umsko ali vitalno – je potrebno, če že ni globljega dušnega ali celovitega stika. Morala bi se močno čutiti Božanska Prisotnost v nas in zunaj nas; čutiti bi bilo treba dih Božanskega sveta. Prav tako bi bilo treba začutiti nasprotni dih vsakdanjega sveta, ki spodbuja željo priti iz dušnega ozračja, kot dušeč pritisk. Samo če je tako, lahko brez zadržka iščeš zatočišče v Božanski Resničnosti in živiš samo v njej, z njeno pomočjo in pod njeno zaščito. To, kar si v svojem običajnem življenju opravil le deloma ali celo samo na nekaterih delih svojega bitja, samo včasih in priložnostno, moraš storiti popolno in za vedno. To je skok, ki ga moraš narediti, dokler pa ga ne storiš, se lahko leta in leta vadiš v jogi, pa vendar ne boš zvedel ničesar o pravem duhovnem življenju. Skoči popolnoma in ves in osvobodil se boš vnanje zmede ter si pridobil resnično izkustvo duhovnega življenja.

M3,13-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011