Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 4. del

Pravijo, da je za napredovanje v jogi potrebno vse darovati božanskemu, celo vsako najmanjšo stvar, ki jo kdo ima ali počne. Kakšen jue točen pomen tega?

Joga pomeni združitev z Božanskim in na združitev vpliva darovanje. Temelji na darovanju samega sebe Božanskemu. Na začetku začnete tako, da darujete na splošno, enkrat za vselej. Recite: "Jaz sem služabnuik Božanskega, moje življenje je popolnoma predano Božanskemu. Vsa moja prizadevanja so zaradi uresničenja Božanskega življenja." To pa je le prvi korak, kajti ne zadostuje. Ko ste se odločili, ko ste sklenili, da boste vse svoje življenje predali Božanskemu, se morate tega še vedno spomniti vsak trenutek in to izvesti v vseh podrobnostih svojega bivanja. Na vsakem koraku morate čutiti, da pripadate Božanskemu. Stalno se morate zavedati, pri vsaki stvari na katero mislite ali jo počnete, da je vedno Božanska Zavest tista, ki deluje preko vas. Ničesar več nimate, čemur bi lahko rekli, da je vaše. Čutite, kot da vse prihaja od Božanskega in morate vse darovati nazaj svojemu viru. Ko lahko to uresničite, bo celo vsaka najmanjša stvar, ki ji običajno ne posvečate mnogo pozornosti ali pa vas ne zanima, prenehala biti vsakdanja in nepomembna. Dobila bo velik pomen in odprla vam bo širna obzorja onkraj.

To je tisto, kar morate storiti, da boste svoje splošno darovanje izpeljali v podrobni obliki. Stalno živite v prisotnosti Božanskega. Živite z občutkom, da je to tista prisotnost, ki vas giblje in počne vse, kar počnete. Darujte ji vse svoje vzgibe, ne le vsako umsko dejavnost, vsako misel in čustvo, ampak celo najbolj vsakdanja zunanja dejanja, kot jedenje. Kadar jeste morate občutiti, da je Božansko tisto, ki je preko vas. Ko boste lahko na ta način zbrali vse svoje vzgibe v Edino Življenje, boste imeli v sebi enost namesto razpora. Nič več ne bo en del vas predan Božanskemu, medtem ko bo preostanek ostal na običajnih potih, zatopljen v običajne stvari. Celotno vaše življenje bo prevzeto in postopoma se bo v vas uresničevala integralna preobrazba.

V integralni jogi je treba preobraziti, pobožanstviti celotno življenje tja do najmanjše podrobnosti. Nič ni takega, kar bi bilo nepomembno, ničesar čemur ne bi bilo treba posvetiti pozornosti. Ne morete reči: "Ko meditiram, berem filozofijo ali poslušam te razgovore, bom odprt Luči in jo klical, ko pa bom šel ven obiskat prijatelje, si lahko dovolim, da pozabim na to." Vztrajati v taki naravnanosti pomeni, da se ne boste preobrazili in nikoli ne boste dosegli prave združitve. Vedno boste razdvojeni in kvečjemu boste imeli le vtise o tem višjem življenju. Lahko se boste v meditaciji ali v svoji notranji zavesti celo soočili z določenimi izkustvi in uresničenji, toda vaše telo in življenje bosta ostala nespremenjena. Vsaka notranja razsvetlitev, ki ne se je ne tiče telo ali zunanje življenje, ni kaj prida, kajti svet pusti takšen, kakršen je. To je tisto, kar se je doslej stalno dogajalo. Celo tisti, ki so doživeli zelo velika in močna uresničenja, so se umaknili od sveta, da bi živeli nemoteno v notranjem spokoju in miru. Svet pa je bil prepuščen samemu sebi, svoji bedi in neumnosti, Smrt in Nevednost sta nedotaknjena nadaljevala svoje kraljevanje na tej snovni ravni bivanja. Za tiste, ki se tako umaknejo, je morda prijetno, da ubežijo temu vrvežu, da se umaknejo težavam in si najdejo ugodne okoliščine drugje, toda svet in življenje pustijo nespremenjeno in nepreobraženo. Prav tako pustijo nespremenjeno svojo lastno zunanjo zavest, svoja telesa pa neprerojena. Ko se vrnejo v fizični svet, so pogosto slabši kot običajni ljudje, kajti izgubili so oblast nad snovnimi stvarmi in njihovo ravnanje s fizičnim življenjem je zelo pogosto zanemarjeno in nemočno v svojih vzgibih in na razpolago vsaki mimoidoči sili.

Ideal take vrste je mogoče lahko dober za tiste, ki jim je všeč, vendar ni za našo jogo. Kajti mi hočemo božansko zmago nad tem svetom, premagati vse njegove vzgibe in uresničiti Božansko v njem. Če pa hočemo, da bo tu kraljevalo Božansko, moramo Božanskemu predati vse, kar imamo, kar smo in kar delamo. Ne bo prav, če bomo mislili, da je nekaj nepomembno ali da zunanje življenje in njegove potrebe niso del Božanskega Življenja. Če bo tako, bomo ostali tam, kjer smo vedno bili in ne bo zmage nad zunanjim svetom. Nič kar pričakujemo, ne bo storjenega.

Ali se ljudje, ki so zelo napredovali, vračajo na to (fizično) raven?

Da. Če hočejo to raven spremeniti, se vračajo toliko zanesljiveje, kolikor razvitejši so. Tisti pa, ki hočejo ubežati, na oni strani tudi spoznajo, da od njihovega bega navsezadnje ni bilo mnogo koristi.

Ali se mnogi spominjajo, da so preminili in se vrnili?

Ko dosežete določeno raven zavesti, se spominjate. Takšnega stanja ni težko doseči delno in za kratek čas. V globoki meditaciji, v snu ali videnju lahko začutite ali pa se vam zazdi, da ste že prej živeli, ste vse to že uresničili in vse to že spoznali. Toda to ni popolno uresničenje. Da bi to dosegli, morate doseči v sebi nepretrgano zavest, ki je neminljiva in povezuje vsa naša bivanja v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Zakaj včasih, ko smo osredotočeni v umskih vzgibih ali razumskih opravilih, pozabimo ali izgubimo stik z Božanskim?

Izgubite ga zaradi tega, ker je vaša zavest še vedno razdeljena. Božansko se v vašem umu ni ustalilo. Niste v celoti posvečeni Božanskemu Življenju. Sicer bi se lahko v kakršni koli meri osredotočali na take stvari, pa bi še vedno imeli občutek, da vam Božansko pomaga in vas podpira.

Pri vseh opravilih, razumskih ali fizičnih, naj bo vaš motto: "Spominjaj se in daruj!" Naj bo vse, kar koli počnete darilo Božanskemu. To bo za vas tudi odlična vaja v disciplini. Preprečila vam bo, da bi storili mnoge neumne in nekoristne stvari.

Pogosto je na začenku neke dejavnosti to mogoče storiti, ko pa se potopimo v delo, pozabimo. Kako naj se spominjamo?

Stanje h kateremu naj bi težili, pravi dosežek v jogi, končna popolnost in doseg, za kar je vse drugo le priprava, je zavest v kateri je nemogoče karkoli storiti brez Božanskega. Kajti takrat, ko smo brez Božanskega, izgine pravi vir vaših dejanj. Znanje, sposobnost, vse izgine. Dokler pa čutite, da so sposobnosti, ki se jih poslužujete vaše, ne boste potrebovali podpore Božanskega. Na začetku joge ste zmožni zelo pogosto pozabiti Božansko. S stalnim teženjem pa povečate svoj e zavedanje in zmanjšate pozabljivost. Toda tega pa ne smete početi kot resno disciplino ali dolžnost; biti mora vzgib ljubezni in veselja. Potem boste zelo hitro prišli do stopnje v kateri se boste nenadoma počutili osamljeni, žalostni in bedni, kolikor ne boste čutili prisotnosti Božanskega vsak hip in pri vsakem opravilu.

Kadarkoli se vam zazdi, da lahko kaj počnete brez prisotnosti Božanskega in se še vedno počutite udobno, morate razumeti, da v tistem delu bitja niste posvečeni. To je način običajnega človeštva, ki ne čuti nobene potrebe po Božanskem. Za iskalca božanskega Življenja pa je zelo drugače. In ko povsem uresničite enost z Božanskim, takrat bi se enostavno zgrudili mrtvi, če bi se Božansko le za trenutek umaknilo od vas, kajti Božansko je takrat Življenje vašega življenja, vaše celotno bivanje, vaša edina in popolna podpora. Če božanskega ni, ni ničesar drugega.

Ali je za sadhaka na začetnih stopnjah joge dobro, da bere navadne knjige?

Lahko prebirate svete knjige, pa boste vendar daleč od Božanskega, lahko pa prebirate najbolj neumne zadeve in ste kljub temu v stiku z Božanskim. Kaj je preobražena zavest in njeni vzgibi, ne morete vedeti, dokler ne okusite preobrazbe. Obstaja stanje, ko je zavest združena z Božanskim, ko lahko uživate v vsem kar prebirate, in v vsem, kar opazujete, celo v najbolj nepristranskih knjigah in nezanimivih stvareh. Poslušate lahko slabo glasbo, celo takšno, ki bi ji najraje ubežali, pa vendar lahko uživate, in to ne zaradi nje same, ampak zaradi tistega, kar je v ozadju. S tem ne izgubite zmožnosti za ločevanje med dobro in slabo glasbo, ampak se prek vsake lahko predate tistemu, kar izraža. Saj v svetu ni ničesar, česar v končni fazi ne bi podpiralo Božansko. Če vas ne ustavi videz: fizični, moralni, estetski, ampak lahko prodrete v ozadje in ste v stiku z duhom, z božansko dušo v stvareh, lahko dosežete lepoto in radost celo v tistem, kar se navadno zdi revno, boleče in neuglašeno.

Ali za opravičevanje svoje preteklosti smemo reči, da se je zgodilo, kar se je pač moralo zgoditi?

Očitno se je moralo zgoditi, kar se je zgodilo. Ne bi se zgodilo, če ne bi bilo tako namenjeno. Celo napake, ki smo jih bili povzročili in škoda, ki smo jo utrpeli, so morale nastati. Bile so nekako nujne, koristne za naša življenja. Resnice o tem pa ni mogoče razlagati umsko in naj tega tudi ne bi počeli. Kajti vse, kar se je pripetilo, je bilo potrebno, ne iz umskih razlogov, ampak da nas je pripeljalo prek tistega, kar si um predstavlja. Ali nazadnje sploh obstaja potreba po tem, da bi razlagali? Vesolje vsak hip razloži vse in določene stvari se zgodijo, ker je celotno vesolje takšno, kot je. Nikakor pa s tem ne mislim, da moramo slepo privoliti v neizprosni naravni zakon. Preteklost lahko sprejmete kot dano dejstvo in se prepričate, da je nujna, kljub temu pa lahko pridobljeno izkustvo uporabite za zavestno usmerjanje in oblikovanje vaše sedanjosti in prihodnosti.

Ali je tudi čas nekakšen pojav, ki je v Božanskem Načrtu že prirejen?ś

Vse je odvisno od ravni, s katere gledamo in govorimo. Obstaja raven božanske zavesti, kjer je vse popolnoma znano in kjer je predviden in vnaprej določen celotni načrt dogajanj. Tako videnje obstaja v najvišjih predelih Nadumskega, videnje, kot ga ima sam Najvišji. Kadar pa zavest ni takšna, nima nobenega smisla govoriti o nečem, kar zares velja le na omenjenem nadumskem področju, v trenutnem videnju pa ni uporabno. Kajti na nižjem nivoju zavesti ni nič uresničeno ali vnaprej določeno. Vse je v nastajanju. Tu ni nič zanesljivega, ampak le igra možnosti. Iz spopada med možnostmi se uresniči, kar se mora zgoditi. Na tej ravnini lahko prebiramo in izbiramo; eno možnost laho zavrnemo in sprejmemo drugo. Lahko gremo po eni od poti in odklonimo druge. Vse to lahko počnemo, čeprav je bilo – kot se dejansko dogaja – morda že predvideno in vnaprej določeno na višji ravni.

Najvišja Zavest ve vse že vnaprej, kajti v njeni večnosti je vse že uresničeno. Zaradi svoje igre in z namenom, da bi tudi na snovni ravni izpeljala, kar je bilo vnaprej urejeno že v njeni najvišji biti, se giblje po zemlji, kot bi ne vedela za vso zgodbo. Deluje, kot bi bila nit s katero tke, še nova in nepreizkušena. Gre za navidezno pozabljenje v višji zavesti že vnaprej znanega, zato da bi imel posameznik, ki živi v svetu, občutek svobode, neodvisnosti in pobudnosti, kar so vse le njena pragmatična orodja in pripomočki za uresničevanje drugod načrtovanih in predvidenih vzgibov in rezultatov.

Mogoče vam bo pri razumevanju v pomoč primer igralca. Igralec pozna vlogo, ki jo mora odigrati. Natančno pozna zaporedje vsega, kar se mora dogajati na odru. Ko pa je sam na odru, mora ustvarjati vtis, kot da ničesar ne ve. Čutiti in igrati mora tako, kot bi vse doživljal prvič, kot bi se pred njim odvijal popolnoma nov svet z vsemi naključnimi dogodki in presenečen.

Ali ni prave svobode? Ali je vse popolnoma vnaprej določeno,celo vaša svoboda in ali je usoda največja skrivnost?

Svoboda in usoda, svoboda in opredeljenost so resnice, kiobstajajo na različnih ravneh zavesti. Zaradi nevednosti jih um postavlja na isto raven in primerja med seboj. Zavest ni ena sama enotna resničnost. Sestavljena je. Ni kot ravnina. Je večdimenzionalna. Na samem vrhu je Najvišji in najbolj na dnu pa snov. Med njima obstaja neskončno ravni zavesti.

Na ravni snovi in ravni navadne zavesti imate zvezane roke in noge. Kot suženj ustroja Narave ste privezani na verigo karme. V tej verigi pa je vse to, kar se zgodi natančna posledica tistega, kar je bilo prej storjeno. Obstaja utvara svobodnega gibanja, dejansko pa počenjate isto kot vsi, ponavljate vzgibe Narave v svetu, se nemočno vrtite na kolesu kozmičnega stroja, ki melje.
Toda, tako mora biti. Lahko pa zamenjate svoje mesto, če hočete. Namesto, da ste spodaj, zmleti v kolesju ali premikani kot marjoneta, se lahko povzpnete in gledate od zgoraj. S spremembo svoje zavesti pa lahko celo dobite v roke kak vzvod za premikanje navidezno neizogibnih okoliščin in spreminjanje opredeljenih okoliščin. Ko se enkrat izvlečete iz vrtinca in ste visoko nad njim, spoznate, da ste prosti. Prosti vseh obveznosti in ne le, da niste nič več pasivno orodje, ampak postanete aktiven dejavnik. Ne da niste več vezani na posledice svojih dejanj, ampak lahko posledice celo spreminjate. Ko enkrat spoznate igro sil, ko se enkrat povzpnete na raven zavesti, kjer tičijo izvori sil in se poistite s temi dinamičnimi viri, ne štejete več k tistemu kar je premikano, ampak k tistemu, kar premika.

Natančno to je cilj joge: izstopiti iz kroga karme v božansko gibanje. Z jogo zapustite mehanično kroženje Narave, v kateri ste nevedni suženj, nemočno in ubogo orodje in se vzpnete na drugo raven, kjer postanete zavesten udeleženec in dinamičen dejavnik pri delovanju Višje Usode. Ta vzgib zavesti poteka po dveh smereh. Najprej gre za vzpon. Dvignete se z ravni snovne zavesti v višja področja. Ta vzpon z nižjega na višje pa prikliče spust z višjega na nižje. Ko se vzpnete nad zemljo, prinesete dol nekaj od zgoraj: nekakšno luč, moč, ki spreminja ali poskuša spremeniti staro nrav. Poleg tega pa se še srečajo stvari, ki so bile različne, nepovezane in med seboj ločene: višje in nižje v vas, notranje in zunanje ravni vašega bitja in zavesti, ter se počasi med seboj povežejo in postopoma zlijejo v eno samo resnico, eno skladnost.

To je tisto, čemur pravijo, da se godijo čudeži. Svet jenarejen iz neštetih ravni zavesti in vsaka ima svoje posebne zakone. Zakoni ene ravni ne veljajo za drugo. Čudež ni nič drugega, kot nenaden spust, vzbrstenje druge zavesti in njenih moči - največkrat gre za vitalne sile – na snovni ravni. Gre za obarjanje z ustroja višje ravni na ustroj nižje. Kot blisk, ki pretrga oblak naše navadne zavesti in zlije vanjo druge sile, vzgibe in posledice. Rezultatu rečemo čudež, ker vidimo nenadno spremembo, nenadno vmešavanje v naravne zakone našega običajnega dometa, ne vemo ali pa ne vidimo njegovega vzroka in zakonitosti, ker leži vir čudeža na drugi ravni. Taki vdori onstranskih svetov v naš snovni svet niso nenavaden, ampak celo stalen pojav. Če znamo opazovati lahko vidimo obilico čudežev. Posebno so pogosti med ljudmi, ki si prizadevajo v zemeljsko zavest tu spodaj prinesti nekaj višjega.

Ali ima stvarstvo določen cilj? Ali obstaja kaj končnega, hkateremu se vse giblje?

Ne, vesolje je gibanje, ki se večno odvija. Ničesar takega ni,kar bi lahko opredelili kot konec in edini cilj. Zaradi delovanja pa moramo gibanje, ki je samo zase brezkončno, razdeliti in reči, da je to ali ono cilj, kajti v delovanju potrebujemo nekaj, na kar navežemo svoj cilj. Na sliki potrebujete natančno shemo sestave in barve. Mejo si postavimo zato, da vse lahko opredelimo v nek trden okvir. Toda meja je varljiva, okvir je zgolj dogovor. Slika se stalno nadaljuje in razteza čez vsak okvir in vsako nadaljevanje lahko narišemo v istih okoliščinah in z brezkončnim nizom okvirjev. Naš cilj je to ali ono, kot rečemo, vendar pa se zavedamo, da je le začetek drugega namena onkraj tega in da oni spet pelje k naslednjemu. Niz se stalno razvija in se nikoli ne ustavi.

M3,23-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011