Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 5. del

Kakšna je pravzaprav vloga razuma? Ali je sadhani v pomoč ali v oviro?

Ali je razum v pomoč ali oviro, je odvisno od posameznika in načina, kako ga uporablja. Pri razumu razločujemo prave in napačne vzgibe; prvi so sadhani v pomoč, drugi v oviro. Razum, ki je preveč prepričan o svoji lastni pomembnosti in se želi zadovoljiti iz lastnih razlogov, preprečuje višje uresničenje.
Toda to ne velja le v nekem posebnem smislu ali pa samo za razum, ampak splošno in tudi za ostale sposobnosti. Tako n.pr. ljudje ne štejejo za vrlino, če ves čas posvečamo zadovoljevanju vitalnih želja ali živalskih apetitov. Kot sprejemljivo vodilo, ki nam govori, katerih meja ne smemo prestopiti, služi moralni čut. Človek je prepričan, da le v svoji umski dejavnosti ne potrebuje takega vodila ali cenzorja

V pomoč je lahko vsak del bitja, ki vztraja na pravem mestu in igra dogovorjeno vlogo. Čim pa prestopi svoje področje, se izkrivi in popači in je zato napačen. Zmožnost deluje pravilno, kadar deluje za božanski namen in napačno, kadar deluje za lastno zadovoljstvo.
Po svoji pravi naravi je razum sredstvo izražanja in delovanja. Je podoben posredniku med pravim spoznanjem, ki ima sedež v višjih področjih nad umom, in uresničenjem tu spodaj. Razum ali (splošno imenovani) um posreduje obliko, vitalno da dinamičnost in življenjsko moč, snovno pa pride na koncu in utelesi.

Kako se soočiti s sovražnimi silami, silami, ki so nevidne in kljub temu žive in otipljive?

Veliko je odvisno od stopnje razvitosti vaše zavesti. Če nimate posebnega okultnega znanja in moči, je na začetku najbolje, da ste kolikor mogoče tihi in mirni. Če si napad nadene obliko sovražne pobude, ga skušajte izvreči kot snovni predmet. Čim tišji ste, tem močnejši postajate. Trdna podlaga vsem duhovnim močem je ravnodušnost. Ne dovolite nikomur, da vznemiri vašo držo. Tako se lahko uprete vsakršnemu napadu. Če poleg tega dobro razlikujete in lahko ugledate ter prestrežete sovražni namige, ko prihajajo do vas, se jih boste mnogo laže ubranili. Kdaj pa kdaj pridejo neopazno in tedaj se je težje spopasti z njimi. Če se to primeri, ostanite mirni in kličite vase mir in globjo notranjo umirjenost. Bodite trdni in kličite z zadovoljstvom in vero. Bodite prepričani, da bo pomoč prišla, če je vaše teženje čisto in utrjeno.
Napadi sovražnih sil so neogibni. Morate jih sprejemati kot preizkušnje na svoji poti in pogumno iti prek njih. Boj bo morda težak, vendar boste nekaj pridobili, napredovali boste za korak, ko se boste vrnili iz njega. Sovražne sile so celo nujne. Krepijo vašo odločenost in očistijo vaše teženje.

Obstajajo resda le zato, ker jim dajete razlog za njihov obstoj. Dokler jim v vas nekaj ustreza, je njihovo posredovanje popolnoma upravičeno. Če bi se jim v vas nič ne odzivalo, če ne bi vplivale na noben del vaše narave, bi se umaknile in vas zapustile. Nikakor ni nujno, da ustavijo ali vsaj ovirajo vaš duhovni napredek.

Spopad s sovražnimi silami lahko izgubite samo v primeru, ko res ne zaupate v božansko pomoč. Iskreno teženje vedno zagotovi zahtevano pomoč. Mirni klic, prepričanost, da se k uresničenju nikoli ne vzpenjate sami, in vera, da imate pomoč, ki jo potrebujete, vas bo lahkotno in zanesljivo vodila skozi boj.

Ali sovražne sile prihajajo od zunaj ali od znotraj?

Če menite ali pa čutite, da prihajajo iz vas, ste se jim verjetno odprli in so se neopazno vselile v vas. Prava narava stvari je skladnost. Toda iztirjenost povzroča v določenih svetovih sprevrženost in sovražnost. Če ste nagnjeni k svetovom iztirjenosti, se lahko spoprijateljite z bitji tistih svetov in jim popolnoma ustrežete. To se lahko pripeti, čeprav ni zaželeno. Zavest je nenadoma popolnoma zaslepljena in ne morete razlikovati med tem, kar je prav, in tem, kar je narobe. Razlikovati ni mogoče niti med lažjo in resnico.
Če pride do napada, je vsekakor najbolj modro šteti ga za zunanjega in si reči: To nisem jaz in s tem nimam nič opraviti.

Enako naredite z vsemi nižjimi vzgibi in željami, z dvomi in vprašanji uma. Če se z njimi poistite, se povečajo težave v boju z njimi, kajti čutite, da se soočate z nalogo, ki nikoli ni lahka: s preseganjem svoje lastne narave. Veliko laže pa jih razpodite, če lahko rečete: Ne, to nisem jaz, jaz s tem nimam nič opraviti.

Kje lahko začrtamo mejo med notranjim in zunanjim?

Meja je zelo gibljiva. Lahko je blizu vas, lahko pa oddaljena toliko, kolikor želite. Nase lahko prevzamete kar koli in to občutite kot dejanski del ali samo delec svojega pravega sebe, ali pa to isto kot košček lasa ali nohta zavržete, kot bi vas sploh ne zadevalo.

Obstajajo in so obstajale veroizpovedi, katerih privrženci ne bi zavrgli niti koščka lasa niti nohta, ne da bi se pri tem bali, da so s tem izgubili del svoje osebnosti. Tisti, ki so zmožni razširiti zavest v tako prostrano kot svet, sami postanejo svet. Tisti pa, ki se zaprejo v svoje drobno telo in zamejena čustva, se ustavijo na svoji meji. Njihova telesa in njihova mala čustva jim pomenijo celotni jaz.

Ali lahko z več vere uresničimo vse, osvojimo vse?

Da, toda biti mora celovita in popolna vera. Biti mora prave vrste,ne le sila umske misli ali volje, temveč nekaj več in globjega. Volja, podprta z umom, daje nasprotne reakcije in ustvarja odpor. Gotovo ste slišali o Couejevi metodi zdravljenja. Coue je vedel za nekakšno skrivnost te moči in jo je izkoristil z znatnim učinkom. Imenoval jo je predstavljivost. Njegova metoda je dala vero, ki jo je priklical v bolj umski obliki. Umska vera ni zadostna. Treba jo je izpopolniti in podkrepiti z vitalno in celo fizično vero, vero telesa. Če v sebi, v vsem svojem bitju, lahko ustvarite celostno silo te vrste, potem se ji ne more nič upreti. Toda poseči morate dol do najbolj podzavestnega, utrditi morate vero v vsaki telesni celici. Sedaj se tudi zunaj, med znanstveniki pričenja spoznavati, da smrt ni nujnost. Toda celo človeštvo čvrsto veruje v smrt. To je neko splošno človeško prepričanje, utemeljeno z dolgo nespremenljivo izkušnjo. Če bi lahko to verovanje opustili izumske zavesti, iz vitalne narave in podzavestne fizične plasti, smrt ne bi bila več neizogibna.

Da obstaja smrt, ni samo ideja človeškega uma. Živalsko stvarstvo je zanjo vedelo pred njim.

Smrt je kot dejstvo navezana na vse življenje na zemlji. Toda človek jo razume v različnem pomenu, kot je bil pomen Narave prvotno postavljen vanj. V človeku in v živali, ki so blizu njegovi ravni, je nujnost smrti prevzela v njihovi zavesti specifično obliko in pomen, kajti v podzavestnem vedenju v nižji Naravi, ki jo podpira, je občutek potrebnosti po obnovi, spremembi in transforamciji. Pogoji materije na zemlji so bili tisti, ki so napravili smrt nujno potrebno. Celotni smisel razvoja materije je bila rast od prve ravno nezavesti do naraščajoče zavesti. V tem procesu rasti (tako kot stvari dejansko so) postane razkroj oblik neizogibna nujnost. Trdna oblika je bila potrebna, da bi posamezna organizirana zavest lahko imela stabilno podporo. Še več. Trdnost oblike je napravila smrt neizogibno. Materija mora prevzeti oblike. Individualizacija in konkretne utelešene življenske sile ali sile zavesti so bile brez nje nemogoče in brez tega bi bili prikrajšani za prve pogoje organiziranega obstoja na ravni materije. Usmerjenost končne in strnjene materije postane naenkrat toga, trda in okamenjena. Individualna oblika je vztrajala kot preveč zvezan kalup. Ni lahko slediti gibanjem sile, ni lahko spremeniti v harmonijo napredno spremembo v univerzalni razgibanosti. Ni se lahko soočati s stalno zahtevo Narave ali vzdrževati z nji mir. Ona gre izven toka. V določeni točki naraste nesorazmernost med obliko in silo, ki pritiska nanjo in popoln razkroj oblike je neizogiben. Ustvarjena mora biti nova oblika in možnost za novo soglasje in enakost. To je pravzaprav pravi pomen smrti in njen pomen v Naravi.Toda če lahko oblika postane hitrejša in bolj gibka in se lahko celice telesa prebudijo s spremenjeno zavestjo, potem ne bi bilo treba drastične razkrojitve. Smrt ne bi bila več neizobigna.

Nekdo je rekel, da so naravna razdejanja in katastrofe, potresi, poplave in potopi celin posledica nesložnega in grešnega človeštva in da bo prišlo z napredkom in razvojem človeštva do ustreznih sprememb tudi v fizični naravi. Koliko je v tem resnice?

Bolj res je morda to, da gre za isti vzgib zavesti, ki se izraža kot razdejanja in katastrofe v naravi in v neharmoničnem človeštvu. To dvoje ni v vzročno-posledičnem razmerju, pač pa na isti ravni. Nad njima je zavest, ki se hoče razodeti in vtelesiti na zemlji in v svojem spustu proti snovi naleti na enak odpor pri človeku in v fizični naravi. Nered in neharmonija, ki ju vidimo na zemlji, sta posledici tega upiranja. Razdejanja in katastrofe, spori in nasilja, mračnost in nevednost, bolezni – vse prihaja iz istega vira. Človek ni vzrok zunanji naravi, tudi zunanja narava ni vzrok človeku, ampak sta oba odvisna od istega, ki je za njima in večje od njiju. Oba sta tudi del neprekinjenih in napredujočih vzgibov snovnega sveta, da bi ju izrazil.Če je kje na svetu prebujenje, zadostna sprejemljivost in odprtost, ki v svoji čistosti prinese nekaj Božanske Zavesti, lahko spust in razodetje v snovi spremeni ne le notranje življenje, ampak tudi materialne pogoje, fizični izraz v človeku in naravi. Možnost tega spusta ni odvisna od človeštva kot celote. Če bi morali čakati, da bodo vsi ljudje dosegli stanje harmonije, enotnosti in dovolj močne težnje po tem, da bi prinesli dol Luč in spremenili materialne pogoje ter vzgibe narave, bi bilo le malo upanja. Obstaja pa možnost, da kak posameznik, manjša skupina ali omejeno število ljudi lahko doseže spust. Ni pomembna kvantiteta ali obseg. Ena kapljica Božanske Zavesti, ki vstopi v zemeljsko zavest lahko tam vse spremeni.

Velika skrivnost, skriti ključ, je v stiku in spojitvi nižjih in višjih ravni zavesti. Ta spojitev ima preobražajočo moč, ki pa bo v tem primeru nastopila v večjem obsegu in dosegla višjo stopnjo. Če obstaja na zemlji kdo, ki je zmožen zavestno priti v stik s to ravnijo, ki se tu še ni razodela, lahko s tem, da se v svoji zavesti vzpne vanjo, povzroči njeno srečanje in uskladitev s snovno ravnijo, prek tega pa lahko pride do velikega odločilnega trenutka doslej še ne uresničene preobrazbe narave. Spustila se bo nova moč in spremenila pogoje življenja na zemlji.

Vsakokrat, ko je prišla na zemljo velika duša in razodela nekaj luči resnice ali prinesla na zemljo novo silo, so se okoliščine na zemlji spremenile, čeprav ne natančno tako, kot se je upalo in pričakovalo. Na primer nekdo, ki je dosegel določeni nivo spoznanja in zavesti ter duhovnega izkustva, je prišel in rekel: “Prinašam vam osvoboditev” ali “Prinašam vam mir”. Tisti okrog njega so morda verjeli, da to prinaša na materialen način. Ko so ugotovili, da ni tako, kot so si predstavljali, niso mogli dojeti, kaj je storil. Kar je prinesel, je bila sprememba v zavesti, mir kot je bil dotlej neznan ali zmožnost za osvoboditev, ki je prej ni bilo. Toda ti vzgibi so pripadali notranjemu življenju in niso prinesli svetu zunanjih sprememb. Morda ni bilo namena spreminjati svet navzven. Morda ni bilo potrebnega spoznanja, a vendar se je s temi pionirji kljub vsemu nekaj premaknilo.

Kljub nasprotnim videzom velja, da se je zemlja korak za korakom pripravljala na določena uresničenja. Bila je sprememba v civilizaciji in sprememba v naravi. Če to dejstvo ni očitno, ni zaradi tega, ker vidimo to od zunaj in zato, ker se doslej ni nihče resno in temeljito ukvarjal s snovjo in njenimi težavami. Vendar je bil nek notranji napredek. Prišlo je do spustov Luči v notranjo zavest. Kar pa zadeva kakšno uresničenje v snovi je težko reči karkoli, saj natančno ne vemo, kaj bi se v njej lahko zgodilo.

V davni preteklosti so obstajale velike in čudovite civilizacije, materialno morda prav tako razvite kot je naša. Gledano z določenega zornega kota, se zdijo najbolj moderne civilizacije le ponovitev najstarejših kultur in vendar ne moremo reči, da ni bilo nikjer napredka. Dosežen je bil vsaj notranji napredek in v snovnih delih se je rodila večja pripravljenost za reagiranje na višjo zavest. Znova in znova je bilo treba početi iste stvari, kajti kar se je poskušalo, se ni nikoli dovolj izpeljalo, vsakič pa se je prišlo bliže temu, da bi se ustrezno izvedlo. Ko znova in znova vadimo neko vajo se zdi, da le ponavljamo isto, toda zbirni rezultat je neka učinkovita sprememba. Napačno je na vse te stvari gledati skozi dimenzije človeške zavesti, kajti tako se ti globoki in obsežni premiki zdijo nerazložljivi. Nevarno je poskušati razložiti jih ali razumeti jih z omejenim razumom. To je razlog, da je filozofiji vedno spodletelo razkriti skrivnost stvari. To je zato, ker je poskušala stlačiti vesolje v obseg človeškega.

Koliko izmed nas se spominja preteklih življenj?

Vsak ima v delu zavesti neko pomnjenje. Vendar pa je to nevarna tema, kajti človeški um je preveč nagnjen k izmišljanju. Takoj ko zve kaj o tem, da je prerajanje resničnost, ustvari okrog tega prekrasne zgodbe. Mnogi vam bodo pripovedovali čudovite pravljice o tem, kako je bil ustvarjen svet in kaj se bo dogajalo v prihodnosti, kako in kje ste bili rojeni v preteklosti, kaj boste po smrti, o življenjih, ki ste jih že preživeli in o tistih, ki jih še boste. Vse to nima nič opraviti z duhovnim življenjem. Pravi spomin na pretekla življenja je res lahko del celostnega spoznanja, vendar pa tega ne moremo pridobiti prek takšnih sanjarjenj. Na eni strani je objektivno spoznanje, na drugi pa je vse odvisno predvsem od osebnega izkustva. Pri tem pa je veliko možnosti za izmišljanje, potvarjanje ali ponarejanje. Da bi v teh stvareh dosegli resnico, mora biti vaša zavest doživljanja čista in prozorna, osvobojena umskega in vitalnega posredovanja ter občutkov, pa tudi umske navade, da vse razlaga in si pojasnjuje po svoje. Izkustvo preteklih življenj je lahko pristno, vendar pa je zanesljivo velik prepad med tem, kar ste videli, in tem, kar si razlaga in oblikuje um. Šele ko se lahko dvignete nad človeška čustva in se pred svojim umom umaknete, se lahko srečate z resnico.

M3,33-TJ

 


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011