Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 7. del

Kakšna je narava moči, ki jo imajo misli? Kako in koliko sem ustvarjalec svojega sveta?

Po budističnem nauku živi vsak človek v lastnem svetu, precej neodvisnem od svetov, v katerih živijo drugi. Samo kadar obstaja med temi svetovi določena skladnost, se med seboj prekrivajo in se ljudje lahko razumejo med seboj. To velja za um, saj se vsakdo giblje v vojem umskem svetu, ki si ga je oblikoval s svojimi mislimi. In res drži, da vsado razume po svoje, kadar se kaj reče, saj tisto, kar človek ujame, ni enako povedanemu, ampak tistemu, kar je bilo v njegovi lastni glavi. Toda ta resnica velja samo za razumske vzgibe.

Um je namreč orodje delovanja in oblikovanja, ne pa orodje spoznavanja. Oblike ustvarja vsak trenutek. Misli so oblike in imajo svoje lastno individualno življenje, neodvisno od njihovega tvorca. Ko jih ta odpošlje v svet, se gibljejo v svetu, dokler ne uresničijo namena svojega obstajanja. Kadar o kom razmišljate, zadobijo vaše misli takšno obliko, ki odpotuje, da bi ga našla. Če pa je v vaših mislih kako hotenje, se skuša miselna oblika, izhajajoča iz vas, uresničiti. Močno si recimo želite, da bi prišla neka oseba, in vašo tako ustvarjeno miselno obliko spremlja močna predstava. Zamišljate si: "Če pride, bo tako in tako ali pa tako." Čez čas pa misel opustite in ne veste več zanjo, ker ste jo že pozabili, vendar pa ta še obstaja. Še vedno obstaja in tudi deluje, neodvisna od vas, in če bi jo hoteli odvrniti od njenega delovanja, bi potrebovali veliko moč. Deluje v ozračju osebe, na katero se nanaša, in ustvarja v njej  željo, da bi prišla. Če je v vaši miselni obliki dovolj moči, če je dobro zgrajena, se bo uresničila. Toda med oblikovanjem in uresničenjem preteče določen čas in medtem se um ukvarja že s čim povsem drugim, tako da se morda ne boste niti spomnili, da je bila misel, ki se je izpolnila, vaša. Ne boste vedeli, da ste pobudili njeno delovanje in da ste vzrok tistemu, kar se je zgodilo. Pogosto se pripeti, da ste si v trenutku, ko je nastopila posledica, tisto že nehali želeti in vam zato ni več mar. Nekateri ljudje imajo zelo močno tvorno moč in njihove tvorbe se zmeraj uresničijo. Ker pa  njihovo umsko in vitalno bitje nista dovolj disciplinirana, hočejo zdaj to zdaj ono, zato se te različne ali celo nasprotujoče si tvorbe in njihove posledice zoperstavljajo druga drugi in se spopadajo. Potem pa se prav isti ljudje čudijo, zakaj živijo v takšni zmešnjavi in nesoglasjih! Ne uvidijo, da okoliščine, v katerih živijo in ki se jim zdijo tako neskladne in protislovne ter jim otežujejo življenje, povzročajo njihove lastne misli in želje.

Poznavanje tega je zelo pomembno, če to spremlja tudi poznavanje skrivnosti pravilne rabe. Skrivnost je v samodisciplini in samoobvladovanju. Skrivnost je v sebi najti vir Resnice in trajno oblast božanske volje, saj le onidve dajeta vsaki tvorbi popolno moč in njeno celostno in skladno uresničenje. Ljudje navadno oblikujejo misli, pri tem pa ne vedo, ne kako se te tvorbe gibljejo in ne kako delujejo. Oblikovane v stanju takšne zmede in nevednosti, se tvorbe spopadajo med seboj in ustvarjajo vtis napetosti, napora in občutek, da si utiramo pot skozi množico ovir. Stanje takšne zmedenosti in nekoherentnosti sproža spopad, v katerem zmagujejo najmočnejše in najvztrajnejše oblike.

Glede uma in njegovega delovanja gotovo drži, da lahko razumemo samo tisto, kar smo v svoji lastni notranjosti že spoznali. Kar vas gane v knjigi, je tisto, kar ste globoko v sebi že doživeli. Ljudem se zdi kak nauk ali knjiga čudovit in pogosto se sliši: "To je prav tisto, kar mislim in vem tudi sam, vendar tega nisem mogel povedati tako natančno, kot je bilo povedano tu. " Ko se ljudje srečajo s knjigo pravega znanja, se vsakdo najde v njej in pri vsakem ponovnem branju odkrivajo stvari, ki jih sprva niso opazili. Vsakokrat jim odpirajo nova polja spoznanja, ki jih dotlej v knjigi niso opazili. To pa zato, ker knjiga sega na področja, ki so bila v njih še podzavestna in so čakala, da se šele izrazijo. Nekdo drug je izrazil isto mnogo bolje od nas. Ko pa je slednjič izraženo, to takoj prepoznajo tudi drugi in se jim zdi resnično. Spoznanje, za katerega se zdi, da prihaj od zunaj, je le priložnost, da pride na dan tudi znanje, ki je že v vas.

Zelo vsakdanja je izkušnja, da si ljudje napak razlagajo to, kar smo povedali, in ima tudi podobne vzroke. Povemo nekaj povsem jasnega, toda osupljivo je, kako to razumejo drugi. Vsakdo vidi v tem nekaj drugega, kot je bilo mišljeno, ali pa celo vnese popolnoma nasprotne pomene. Če hočete zares razumevati in se takšnim napakam izogniti, morate prodreti za zvok in vzgib besed ter se naučiti poslušanja v tišini. Če poslušate v tišini, boste prav slišali in prav razumeli, dokler pa se v vaši glavi kaj giblje in povzroča hrup, boste razumeli samo tisto, kar se tam giblje, in ne tistega, kar vam pripovedujejo.

Zakaj nas obda roj nasprotnih okoliščin, ko se srečamo prvič z jogo? Nekdo je dejal, da nas obda množica ovir, ko odpremo vrata jogi. Ali je to res?

To ni trdno pravilo. Mnogo je odvisno od same osebe. Nasprotne okoliščine se pri mnogih pojavijo zato, da bi preizkusile šibke točke njihove narave. Nujna podlaga za jogo, ki jo je treba tudi dobro utrditi preden lahko svobodno stopite na to pot, je ravnodušnost. S tega vidika so vse motnje samo preizkus, ki ga je treba opraviti. Potrebne pa so tudi zato, da podrejo omejitve, ki so jih okrog vas zgradile vaše miselne zgradbe in ki preprečujejo, da bi se odpirali k Luči in Resnici. Ves umski svet, v katerem živite, je zamejen, četudi za omejitve ne veste oziroma jih ne čutite. Priti mora nekaj, kar podre zgradbo, v katero se je zaprl vaš um, in ga osvobodi. Tako ste navajeni na določena utirjena pravila, ideje ali načela, ki jim pripisujete absolutni pomen. Največkrat gre za privrženost kakim moralnim načelom ali predpisom, kot je npr. zapoved "Spoštuj očeta in mater! ali "Ne ubijaj! Vsakomur je kako opravilo ljubše od drugega, ali pa ima raje ta rek kot drugega. Vsakdo misli, da nima tega ali onega predsodka, ki ga opaža pri drugih in ki ga šteje za povsem zgrešenega. Domišlja si, da so njegova načela drugačna in pomenijo mu resnico, pravo resnico. Navezanost na umsko pravilo je znamenje, da se slepota nekje še skriva. Vzemimo npr. zelo splošni predsodek, ki enači askezo in duhovnost. Če koga opisujete kot duhovnega človeka, si ljudje navadno predstavljajo človeka, ki ne je, ki po ves dan negibno sedi, ki živi v koči v veliki revščini, ki je podaril vse, kar je imel, in ni zase obdržal prav ničesar. Takšno predstavo ima devetindevetdeset odstotkov ljudi, če se govori o duhovnem človeku. Edini dokaz duhovnosti jim pomenita revščina in vzdržnost od vsega, kar je prijetno in udobno. To je umska zgradba, ki jo je treba podreti, da bi ostali svobodni in sledili duhovni resnici. Kajti v duhovno življenje vstopate s pristnim teženjem in radi bi srečali Božansko in ga v svoji zavesti in življenju uresničili. In potem se zgodi, da pridete nekam, kjer ni nobene koče, in srečate božanskega človeka, ki živi udobno in svobodno, ki ga obdajajo lepi in dragoceni predmeti, ki ne deli svojega imetja revežem, ampak sprejema in uživa vse, kar mu ljudje dajo. Zaradi svojega trdnega pravila se nekako ustrašite in kričite: "Kaj, kaj je to? Mislil sem, da bom srečal duhovnega človeka! Takšno zgrešeno pojmovanje je treba razbliniti. Ko izgine, boste odkrili nekaj mnogo višjega kot vaše asketsko pravilo: popolno odprtost, ki človeka osvobaja. Če vam kdo kaj ponudi, sprejmite, in če morate to isto stvar oddati, jo z enako pripravljenostjo oddajte. Stvari prihajajo in jemljete jih, stvari odhajajo in puščate jih z enakim ravnodušnim nasmehom.

Pa spet: razvili ste svoje zlato pravilo: "Ne ubijaj! in gnusita se vam grobost in ubijanje. Ne bodite presenečeni, če se boste hitro znašli v okoliščinah ubijanja, in to ne samo enkrat, ampak zmeraj znova, vse dokler ne boste doumeli, da vaš vzor ni neko umsko načelo in da iskalec duhovne resnice ne sme biti vezan in prilepljen na umska pravila. Ko pa se jih osvobodite, boste morda ugotovili, da se vam noben izmed dogodkov, ki so vas vznemirjali (in so vam bili pravzaprav poslani, da bi vas vznemirjali in stresli iz vaše umske zgradbe) ne pripeti nikoli več.

Ko pridete do Božanskega, morate opustiti vsa umska pojmovanja. Toda namesto tega nalagate svoja pojmovanja Božanskemu in hočete, da bi jih ubogalo. Edina prava naravnanost za jogija je prožnost in pripravljenost ubogati kakršen koli že božanski ukaz. Nič ne sme biti odveč in nič v breme. Prva reakcija tistih, ki želijo živeti duhovno življenje, je pogosto, da odvržejo vse, kar imajo. To hočejo storiti zato, ker se želijo otresti bremena, ne pa, ker bi se hoteli predati Božanskemu. Ko se bogataši, obdani s stvarmi, ki jim nudijo udobje in užitek, obrnejo k Božanskemu, je njihov prvi vzgib, da bežijo od teh stvari – ali pa, kot pravijo, "da bi ubežali njihovim vezem". To je povsem narobe. Ne smete misliti, da je vaše tisto, kar imate – pripada namreč Božanskemu. Če Božansko hoče, da kaj uživate, potem to uživajte. Bodite pa pripravljeni, da že naslednji trenutek vse z nasmehom oddaste.

Kaj so telesne bolezni? Ali so to napadi sovražnih sil od zunaj?

Pri tem je treba obravnavati dva dejavnika. Prvo je , kar prihaja od zunaj, drugo pa tisto, kar prihaja iz vašega notranjega stanja. Vaše notranje stanje postaja vzrok za bolezen, ko je v njem odpor ali upor, en del v vas pa ne odgovarja na takšno zaščito. Lahko pa gre za kaj takšnega, kar hote kliče k sebi sovražne sile. Zadošča, da je v vas le malce takšnega. Sovražne sile se nenadejano zgrnejo na vas in njihovi napadi se pogosto oblikujejo v bolezen.

Toda ali ne povzročajo bolezni včasih mikrobi in niso del joge?

Kje se joga začne in kje konča? Ali ni vse življenje joga? Možnosti za bolezen so zmeraj v vašem telesu in okrog vas. V sebi lahko prenašate različne bakterije in mikrobe ali pa so okrog vas. Zakaj potem nenadoma podležete neki bolezni, za katero leta niste zboleli? Odgovorili boste, da je to zaradi “zmanjšane vitalne sile.” Toda zakaj se zmanjša? Zaradi določenega neskladja v bitju, zaradi pomanjkljivega sprejemanja božanske sile. Ko se odklopite od energije in luči, ki vas krepita, se leti zmanjšata oziroma nastanejo “ustrezne okoliščine”, kot se temu reče v medicini, ki jih nekaj izkoristi. Dvom, otožnost, pomanjkanje zaupanja, sebično zapiranje vase je tisto, kar vas odtrga od luči in božanske energije in kar daje možnost za napad. To je vzrok za bolezen, ne pa mikrobi.

Toda, ali ni dognano, da se z izboljšanjem higienskih pogojev izboljša tudi zdravje povprečnega občana?

Zdravila in higiena so v navadnem življenju nujna. Toda sedaj ne govorim o povprečnem občanu. Govorim o tistih, ki se urijo v jogi. Šibka stran higiene je v tem, da hkrati ko zmanjšuje možnosti za bolezen, zmanjšuje tudi vašo naravno odpornost. Bolničarji po bolnicah, ki se vedno umivajo z razkužili, ugotavljajo, da so postale njihove roke občutljivejše na okužbo in so zato bolj izpostavljene kot roke drugih. Na drugi strani pa so ljudje, ki ne vedo ničesar o higieni in počno najbolj nehigienske stvari, a vendar ostanejo imuni. Že njihova nevednost jim pomaga, ker jih varuje pred sugestijami, ki jih prinaša zdravniško znanje. Na drugi strani pa tudi že vera v higienske ukrepe pripomore k njihovi učinkovitosti. Saj takole razmišljate: “Sedaj sem razkužen in varen”, in v tej misli boste varnejši.

Toda zakaj moramo potemtakem upoštevati higienske ukrepe, kot je pitje samo filtrirane vode?

Ali je kdo med vami tako čist in močan, da se mu ne bi moglo sugerirati? Če pijete nefiltrirano vodo in razmišljate: “Pijem umazano vodo”, boste imeli veliko možnosti, da zbolite. In čeprav takšnih sugestij ne boste sprejeli zavestno, je vsa vaša podzavest skoraj nemočno odprta za vsakovrstne vplive. V življenju najmočneje vpliva podzavestno in učinkuje stokrat močneje kot zavestni deli. Normalno človeško stanje je napolnjeno s skrbmi in strahovi. Če kakih deset minut poglobljeno opazujete svoj um, boste ugotovili, da je v njem devet desetin strahu – boji se  za marsikaj, za velike in majhne stvari, za bližnje in oddaljene, vidne in nevidne, in čeprav mu včasih ne posvečate pozornosti, gre vedno za isto. Osvoboditev od strahu se posreči le z nenehnim prizadevanjem in disciplino.

In celo če ste z disciplino in prizadevanjem osvobodili svoj um in vitalno skrbi in strahu, je težko prepričati telo. Toda tudi to je treba doseči. Ko stopite na pot joge, se morate znebiti vseh strahov: strahov v svojem umu in vitalnem, strahov v svojem telesu, ki se naselijo celo v celicah. Udarci in sunki, ki jih prejemate na poti joge, koristijo tudi temu, da se znebite svojih strahov. Vzroki zanje se vedno znova valijo na vas, in to dokler se niste zmožni postaviti prednje svobodni in brezbrižni, nedotaknjeni in čisti. Nekdo se boji morja, drugi ognja. Morda bo slednji spoznal, da se mora soočiti s požarom za požarom, dokler ne bo toliko izurjen, da ne bo zatrepetala nobena celica v njegovem telesu. Tisto, česar se bojite, se ponavlja, dokler strah ne izgine. Kdor teži k preobrazbi in sledi tej Poti, mora postati neustrašen, nič ga ne sme ganiti ali ga dotakniti v nobenem delu njegove narave.

M3,50-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011