Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

DOBRI LJUDJE IN TRPLJENJE

Bilo je pred dvema dnevoma, ko sem pripovedoval sestri o strašnih težavah in preizkušnjah, ki jih je moral prestati Milarepa, mojstrski jogi iz Tibeta, med svojim urjenjem v jogi. "Zakaj trpijo zvečine vedno dobri ljudje?" je rekla. Dobremu človeku v življenju nikoli ne gre vse gladko. Na preizkušnji je in drugega za drugim prejema udarce, medtem ko slabi uspevajo in celo če storijo kaj tako hudega, da bi morali biti kaznovani, jih Bog pušča pri miru. V življenju dobro živijo slabi, dobri pa stokajo. Zakaj je v božjem stvarstvu tako?

To je uganka, s katero se vedno znova srečujejo vsi tisti, ki razmišljajo takole: Če je ta svet res stvarstvo Božanskega, zakaj živijo najbolje tisti, ki to najmanj zaslužijo? Takšno vprašanje ni umestno samo za posameznike, ampak celo na kolektivni ravni. Moč in bogastvo se raje pretakata na slaba mesta, medtem ko dobri in napredni ne morejo do njih. To stanje ustvarja videz, da ta svet ni božja stvaritev, ampak vražja. Ali pa ima navsezadnje prav iluzionist, ko označuje vesolje kot domišljijo maje, kot velikansko laž?

Nadrobnejša obravnava vprašanja pokaže, da je to stanje, ki je res takšno, da upravičuje obtožbe defetistov, ob današnjem stanju vesolja povsem naravno. Pravim ob današnjem, ker pogoji, v katerih deluje življenje v našem vesolju, niso bili enkrat za vselej določeni. Niso bili postavljeni za vse večne čase. Svet se giblje, džagati, in z njim se gibljejo in spreminjajo tudi okoliščine. Naše stvarstvo se razvija in se giblje iz enega stanja v drugo, od nižjih stanj zavesti k čedalje bolj naprednim višjim stanjem zavesti, od nevednosti k vednosti, od teme k luči. Naše stvarstvo se je razvilo že visoko nad svojo začetno fizično osnovo v nezavestnem, a je še zmeraj v kraljestvu nevednosti in njene stvaritve: laži. Vesoljna organizacija kot celota še vedno deluje v objemu mračnih sil; vse gibanje in hotenje se spreobrača v njihovih brazdah. Vse je uravnano tako, da služi vladajočim silam. Vse je čisto naravno urejeno v korist laži in tistega, kar jo podpira. Kraljestvo asure se bo končalo šele, ko ga bo zamenjalo kraljestvo deve. Zaradi tega posedujoče sile nevednosti živahno nasprotujejo vsakemu koraku v smeri spoznanja in luči. Vse so vodene v napadanje in zatiranje vsakega giba k osvoboditvi od njihovega prijema, najsi gre za posameznika ali skupino.

Glede na te okoliščine postaja jasno, zakaj tisti, ki služijo carstvu nevednosti, najdejo lažjo in vablivejšo pot, medtem ko iskalci in utrjevalci resnice in pravice na vsakem koraku naletijo na odpor. Vsa moč se sedaj popolnoma naravno podeljuje nasprotnemu in tako bo ostalo, dokler je Božansko ne bo popolnoma iztrgalo. Šele ko se bo zgodilo to, se bo spremenil red stvari. Takšna sprememba pa je že na poti. Spopad med elementi laži in resnice, teme in luči je v tem stvarstvu od njegovega nastanka nenehno prisoten, vsako bitko pa so izvojevale napredne sile luči. Vojna sicer še traja, vendar je že v zadnji fazi, ko pa bo popolnoma vzcvetela neposredna Zavest/Sila Božanskega, ki jo imenujemo nadumska moč, bo zmaga Božanskega zagotovljena. Ravnotežje sil že nakazuje spremembo. Dolgo vzdrževani red stvari ponekod že postopoma popušča pod pritiskom novega.

Na to se nanaša zelo pomembna legenda iz germanske mitologije. Valhala je po tem izročilu nebeški raj za junake, ki so padli v bitki in dobili svoje mesto med bogovi. Čez dan jih zaposluje silno bojevanje in šele zvečer lahko počivajo. Ponoči se  njihove rane zacelijo in skupaj veseljačijo vse do zore, ko nadaljujejo z bojevanjem. Nekega dne so bogovi ugotovili, da potrebujejo za svoje prebivališče mogočen grad, saj puhasti oblaki niso bili zmeraj najbolj primerni. Potrebovali so mogočen, velikanski grad, ki bo ustrezal njihovemu položaju, in za pomoč pri njegovi zidavi so prosili krepke titane. Titani so pristali na to, vendar samo pod pogojem, da jim bodo bogovi po dograditvi izročili eno izmed svojih boginj – boginjo Ljubezni. Bogovi so bili v zadregi. Posvetovali so se in eden med njimi, nadebuden, je predlagal, naj gradnja traja pač veliko let, tako da bodo videli, kako se bodo zadeve odvijale. Med zidavo pa, da lahko pristanejo na zahtevo. In tako so sprejeli predlog v upanju, da bo kasneje že kaj posredovalo v njihovo korist.

Titani so se lotili dela. Kopičili so goro za goro kamenja in presenetljivo hitro opravili delo. Sezidali so čudovit grad. Sedaj so bili na vrsti bogovi, da izpolnijo svoj del pogodbe. Živčno so začeli pogovor o obljubi s svojimi boginjami in pri njih povzročili veliko negodovanja. Titani so zahtevali svoje plačilo, boginje pa se z njim niso strinjale. Znašli so se v slepi ulici. Eden izmed bogov, najpametnejši, je zboru titanov zelo prepričljivo govoril in poudarjal, kako nepraktično bo, če bo toliko velikanov imelo samo eno boginjo. Morda bi bilo prikladnejše, je nadaljeval, če bi sprejeli veliko zlata, ki bi ga lahko vsak dobil. Titani so nasedli, vendar pa so vztrajali pri tem, da mora biti zlata toliko, da bo od nog do glave popolnoma prekrilo postavo boginje Ljubezni in da ne bo videti nobenega njenega dela. Bogovi naj bi zakrili vsako sled za ljubeznijo.

Od vsepovsod in od vsakega med njimi so bogovi zbirali zlato, kar ga je bilo, in ga grmadili okrog boginje Ljubezni. Ko je bilo vse opravljeno, so poklicali titane, da si vzamejo svoje plačilo. Ti so veselo pridrli v dvorano, kjer je potekala svečanost, in ko so si natančno ogledovali z zlatom obdano postavo, so ugotovili, da skozi majhno režo v kupu kuka pramen njenih zlatih las.

"Ne, ne," so rekli, "tega zlata ne bomo vzeli. Tudi to režo je treba zapolniti." Bogovi so se zmedli, saj so nagrebli skupaj prav vse zlato, kar ga je bilo v nebesih, in nobena boginja ni imela ničesar več. Spomnili so se, da je v nebesih edino zlato še zlati prstan kralja bogov Votana. Toda kako naj se kralj Votan loči od tega prstana? Saj to je prstan oblasti, znamenje kraljevskosti, ki potrjuje njegovo gospostvo nad vsem, in če ga preda, preda z njim tudi svojo kraljevsko moč. Bogovi so se znašli v precepu: Ljubezen ali moč? Nazadnje so se odločili za Ljubezen in kralja prisilili, da podari še prstan, ki bo zamašil odprtinico, in si tako ohranili Ljubezen. Obotavljaje se je Votan soglašal. Preden pa se je ločil od prstana moči, ga je podržal v roki in ga zaklel z besedami, da se bo vsak, ki bo nosil prstan moči, pokvaril in umrl.

Režo so dobro podelali. Titani so se razveselili moči in zlata. Bogovi pa so bili zadovoljni z boginjo Ljubezni.

Tako je prav do današnjih dni. Vsa moč, ki kvari, in vse zlato, tj. bogastvo, sta v rokah nasprotnih sil. Toda bogovi imajo nekaj, kar presega vsako moč, vsako bogastvo – resnico ljubezni, v katere alkemiji se spreminja tudi tvarina življenja.

M.P. Pandit

PA,-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011