Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 8. del

Kje je prostor za posameznikove pobude, če je naša volja samo izraz ali odmev splošne volje? Ali je posameznik le orodje za zapisovanje splošnih vzgibov? Ali ima zmožnost ustvarjanja in izvirnosti?

Vse je odvisno od ravni zavesti, s katere na stvari gledamo in o njih govorimo, ali od tega, s katerega dela bitja delujemo.

Če gledate z določene ravni zavesti, se vam bo zdel posameznik ne le kot orodje, ampak kot stvarnik. Toda poglejte z druge, višje ravni zavesti s širšim pogledom na stvari in spoznali boste, da gre samo za videz. V delovanju vesolja je vse, kar se zgodi, posledica tistega, kar se je bilo zgodilo. Kako lahko ločujete eno bitje od celotne igre razodevanja ali en vzgib od množice vzgibov? Kam boste postavili vir stvari ali njihov začetek? Celotna igra je togo povezana veriga; vsak člen se nevidno spaja z drugim. Ničesar ni mogoče izvzeti iz verige in si to razlagati kot svojega povzročitelja in svoj začetek.

Na kaj pa mislite, ko rečete, da posameznik ustvarja ali pa povzroča vzgibe? Ali to počne povsem iz sebe samega ali – kot bi rekli – iz nič? Če bi bil kdo zmožen ustvariti kako misel, počutje, dejanje, kar koli, bi bil stvarnik sveta. Samo če se posameznik v svoji zavesti povrne v širšo Zavest, ki je izvir stvari, je lahko povzročitelj. Nek vzgib lahko začne samo, če se poisti z zavestno Močjo, ki je končni izvir vseh vzgibov.

Obstaja mnogo ravni zavesti in determinizem ene ravni ni enak determinizmu druge. Na kateri njegov del mislite, ko govorite o ustvarjalnem posamezniku? Kajti vsakdo je sestavljena entiteta. Ali je tisto, o čemer govorite, njegovo dušno bitje ali umsko, vitalno ali fizično? Med nevidnim izvirom nekega vzgiba in njegovo pojavnostjo, njegovim zunanjim izrazom prek posameznika, so vse te stopnje in še mnoge druge; na vsaki pa se vzgib večkrat prikroji, popači in deformira. Te spremembe ustvarjajo utvaro o novem ustvarjanju, povzročanju ali novem začetku vzgiba. Tako je, kot če daste v vodo palico. Palice ne vidite v ravni črti, ampak prelomljeno v kot. Toda to je utvara, popačena zaznava, ne pa resnični kot.

Vsaka posamezna zavest, bi lahko rekli, prinaša v obče gibanje nekaj, kar lahko iz določenega zornega kota imenujemo lastno deformacijo, iz drugega pa svojo kakovost vzgiba. Ti posamezni gibi so del igre božanskega gibanja. Sami po sebi niso izvirni, ampak so le spreminjanja stvari, katerih izvir je iskati v vesolju kot celoti.

Občutek ločenosti se širi vsepovsod, a je prividen. Je samo ena od zgrešenih naravnanosti, ki se jih moramo ozdraviti, če hočemo vstopiti v pravo zavest. Um trga svet na majhne delce. Pravi: „Tu se konča to, tam se začne ono.“ S trganjem uspe iznakaziti obče gibanje. Obstaja namreč samo en velik tok ene same, vseobsegajoče, vsezajemajoče zavesti, ki se razodeva v nenehno odvijajočem se vesolju. Ta resnica je za vsem, kar obstaja. Toda obstaja tudi slepilo, ki vse zakriva, slepilo o številnih vzgibih, ki si domišljajo, da so med seboj različni, da obstajajo ločeno, po sebi in zase in da je vsak stvar zase od drugega vesolja. Imajo vtis, da je njihovo učinkovanje in medsebojno odzivanje nekaj zunanjega, kot bi bili drug ob drugem soobstajali različni svetovi, brez skupnega stičišča, razen z nekaj zunanjimi oddaljenimi razmerji. Vsak vidi sebe, kot bi bil ločena osebnost s pravico lastnega obstajanja. Ta napaka občutka za ločevanje se je dopustila kot del vsesplošne igre, kajti potrebno je bilo, da se edina zavest objektivizira in privzame svoje oblike. Ker je bila v preteklosti dovoljena, pa še ne pomeni, da se mora utvara o ločenosti nadaljevati še naprej.

V vesoljni igri so nekateri, pravzaprav večina, nevedna orodja. So igralci, ki se premikajo kot lutke in se pri tem ničesar ne zavedajo. So pa tudi takšni, ki igrajo svojo vlogo ter se zavedajo, da gre za igro. So pa tudi takšni, ki se popolnoma zavedajo splošnega gibanja, so se poistili z njim in z enotno božansko zavestjo, pa vendarle igrajo, kot da so nekaj ločenega, del celote. Med nevednostjo in popolnim spoznanjem so številne vmesne stopnje, številni načini sodelovanja v igri. Obstaja stanje nevednosti, v katerem verjamete, da ste se sami odločili glede tega kar počnete. Obstaja stanje manjše nevednosti v katerem v katerem veste, da ste tu zato, da to storite, ne veste pa, kako in zakaj. Je pa tudi stanje zavesti, ko ste popolnoma zavestni, kajti veste, kaj je tisto, kar deluje prek vas, zavedate se, da ste orodje, veste kako in zakaj je bilo vaše dejanje storjeno, kašen je njegov potek in namen. Stanje nevednosti, ko verjamete, da ste storilec svojih dejanj, obstaja dokler je potrebno za vaš razvoj. Čim pa ste zmožni preiti v okoliščine višje vrste, pričnete spregledovati, da ste orodje edine zavesti. Povzpnete se za stopnico više, na višjo raven zavesti.

Ali sovražne sile na umski ravni napadajo prav tako kot v vitalnem svetu?

Težko je odgovoriti natančno, a da pri tem ne začnemo na široko razlagati, česar pa si na tem mestu ne moremo privoščiti.

Um je vzgib, toda vzgibov je več vrst, več plasti, ki se med seboj stikajo ali celo pritiskajo druga na drugo. Vzgib, ki ga imenujemo um, hkrati prodira tudi na druge ravni. Celo v samem umskem svetu je več plasti. Vse te ravni uma in umske sile so odvisne druga od druge, vendar se med seboj razlikujejo po kakovosti in lahkotnosti izražanja. Tako lahko govorimo o višjem umu, vmesnem umu, fizičnem in celo povsem snovnem umu. Mogoče pa je razlikovati še mnoge druge.

Obstajajo tudi umske ravni, ki ležijo visoko nad vitalnim svetom in na katere ta ne vpliva. Tam ni sovražnih sil in bitij. Obstajajo pa še druge, in celo veliko jih je, katerih pa se vitalne sile lahko dotaknejo in vanje prodrejo. Umska raven, ki pripada fizičnemu svetu, t.j. fizični um, kot mu navadno rečemo, je po svoji zgradbi in vzgibih bolj snovna kot pravi um, in nanjo zelo vpliva vitalni svet in sovražne sile. Fizični um je navadno povezan z nižjo vitalno zavestjo in njenimi vzgibi. Ko pokaže nižje vitalno kakšne želje in da pobudo, mu bolj snovni um priskoči na pomoč tako, da jih opravičuje in podpira s svojimi razlagami, utemeljitvami in opravičili. To je tista umska plast, ki je najbolj odprta za namige iz vitalnega sveta in jo njegove sile največkrat osvojijo. Višji um pa, ki se giblje v območju idej brez interesov in sijajnih spekulacij ter spodbuja oblike, je hkrati tudi um zamisli, ki se še niso oblikovale. Višje umske plasti ne poznajo vitalnih vzgibov in sovražnih sil, ker so nad njimi. Tam lahko nastanejo nasprotujoči si vzgibi, lahko nastanejo vzgibi in tvorbe, ki se spopadajo z resnico ali so med seboj v sporu. Toda nikakršnih vitalnih motenj ni, pa tudi ničesar takšnega, čemur bi lahko rekli, da je sovražno. Pravi filozofski um, ki je mislec, odkritelj, oblikovalec in um čistih, še nizoblikovanih zamisli, pa je nad vplivom z nižjih ravni. To pa še ne pomeni, da izprijena ali sovražna bitja, višja po vrsti in izvoru od tistih, o katerih smo doslej govorili, ne morejo posnemati njunega gibanja ali pa izrabljati njunih stvaritev.

Kakšne so okoliščine v dušnem svetu? V kakšnem razmerju je ta do sovražnih sil?

Dušni svet ali raven zavesti je tisti del sveta, dušno bitje pa tisti del bitja, na kar neposredno vpliva božanska zavest. Nanj sovražne sile nikakor ne morejo vplivati. To je svet uglašenosti in v njem se vse giblje od ene luči k drugi, od enega napredka k drugemu. Je sedež božanske zavesti, božanske Biti v posamezniku. Je središče luči, resnice, spoznanja, lepote in skladnosti: vse to s svojo prisotnostjo postopoma ustvarja božanska Bit v vsakem izmed vas. Na to središče učinkuje, ga oblikuje in giblje božanska zavest, katere del in sestavina je. Globoko v vsakem izmed vas je no-tranje bitje, ki ga morate odkriti, da bi lahko prišli v stik z Božanskim v sebi. Ono je posrednik med božansko zavestjo in vašo zunanjo zavestjo. Je graditelj notranjega življenja, tisto je, kar v zunanji nravi razodeva red in oblast božanske volje. Če se v svoji zunanji zavesti oveste dušnega bitja v sebi in se z njim združite, boste lahko našli čisto večno zavest in v njej živeli. Namesto da vas giblje nevednost, kot se to človeku vseskozi dogaja, se boste v sebi začeli zavedati prisotnosti večne luči in spoznanja, se ji predali ter se ji celostno posvetili in vodila vas bo v vsem.

Vaše dušno bitje je tisti del vas, ki je Božanskemu že predano. Njegov vpliv, ki se postopoma širi navzven k zunanjim in snovnim mejam vaše zavesti, bo povzročil spremembo vaše celotne nravi. Tam ne more biti nobenega mraka: je vaš najsvetlejši del. Večina ljudi se tega dušnega dela v sebi ne zaveda. S pomočjo joge se ga zaveste, tako da se bo vaša preobrazba iz počasne, ki se razteza čez stoletja, zgostila v eno življenje ali celo le v nekaj let.

Dušno bitje je tisto, kar ostaja po smrti, saj je vaša večna bit. Je tisto, kar prenaša zavest iz enega življenja v drugo.

Dušno bitje je prava individualnost pristnega in božanskega posameznika v vas. Vaša individualnost je namreč samo poseben način izražanja in vaše dušno bitje je poseben vidik edine božanske zavesti, ki se je izoblikovalo v vas. Toda dušna zavest ni tisti občutek ločenosti med posamično in občo zavestjo, ki prizadene druge dele vaše nravi. Zavedate se, da je vaša posamičnost poseben način vašega izražanja, veste pa tudi, da je to izraz, ki opredmeti edino občo zavest. Tako je, kot bi iz sebe vzeli delček sebe, ga postavili predse, nato pa bi začela drug drugega opazovati ter se skupaj igrati. Takšna dvojnost je potrebna, da nastane objektivirano razmerje in uživanje v njem. Toda v vašem dušnem bitju izgleda ločenost, ki zaostruje dvojnost, zgolj kot utvara in videz.

Ali je kakšna razlika med “duhovnim” in “dušnim”? Ali so to različne ravni?

Da, dušna raven spada k osebnemu razodevanju. Dušno je tisto, kar je v vas božanskega in se dinamično izraža. Ko pa govorimo o duhovnem, mislimo na nekaj, kar je osredotočeno bolj v Božanskem kot v zunanji pojavnosti. Duhovna raven je nekaj statičnega izza zunanje igre in nad njo. Vzdržuje orodja narave, sama pa ni vključena ali vsebovana v tukajšnji zunanji pojavnosti.

Ko govorimo o teh stvareh, moramo paziti, da se ne zapiramo v besede, ki jih uporabljamo. Ko govorim o dušnem ali duhovnem, mislim na tisto, kar je zelo globoko in resnično zadaj za površjem besed ter tesno povezano celo v njuni različnosti. Razumske opredelitve in razločevanja so preveč površne in toge, da bi zajele pravo resnico stvari. Vendar pa je nujno treba določiti pomen svojih besed, če se hočemo razumeti, dokler se nismo zadosti navadili pogovarjati. Idealni pogoji za razgovor so takrat, ko so umi tako zelo uglašeni, da so besede le pomagalo za hkratno medsebojno razumevanje in ni treba pojasnjevati vsake stvari, ki jo hočete povedati. To je prednost razgovora z vedno istimi ljudmi. Med njimi pride do uglašenosti in pomen povedanega prodre vanje naenkrat.

Obstaja svet brezobličnih idej in tja morate priti, če hočete dojeti, kaj je za besedami. Dokler morate svoje dojemanje naslanjati na besedne oblike, je zelo nevarno, da zamešate pravi pomen. V tišini pa se lahko vaš um povzpne v svet, iz katerega se spuščajo ideje, da bi se oblikovale, in nenadoma vse razumete. Če hočete zagotoviti medsebojno razumevanje, morate biti zmožni razumevati v tišini. Obstaja stanje, v katerem so vaši umi tako uglašeni in dobro usklajeni, da zaznavate tuje misli brez besed. Če pa takšne uglašenosti ni, bo pomen vedno popačen, kajti vašim besedam pridaja tuji um svoje lastne pomene. Jaz, npr. uporabim besedo v določenem pomenu in pomenskem odtenku, vi pa ste navajeni, da ji pripisujete drugega. Sledi to, da ne boste natančno razumeli tistega, kar mislim, ampak tisto, kar to pomeni za vas. To ne velja le za pogovor, ampak tudi za branje. Če želite razumeti knjigo, ki vsebuje globok nauk, morate biti zmožni prebrati jo ob tišini uma. Počakati morate in dopustiti, da izraz prodre globoko v vas, na področje, kjer ni več besed in se od tam vrne nazaj v vnanjo zavest in njeno površno razumevanje. Če pa pustite, da se besede zaletavajo v vaš zunanji um in skušate oboje uskladiti in prilagoditi, boste popolnoma zgrešili celotni smisel in moč. Ne morete popolnoma razumevati razen če ste povezani z neizraženim umom, ki je izza središča izražanja.

Nekoč smo govorili o posamičnih umih kot različnih in ločenih svetovih. Vsak je zaprt vase in nima neposrednega stika z drugim. Toda to velja za področje nižjega uma. Vanj vas zapirajo vaše lastne tvorbe. Ne morete iz njih ali iz sebe. Razumete lahko samo sebe in lastno pojmovanje stvari. Na višjih področjih neizraženega uma in njegovih čistejših naravnanostih pa ste svobodni. Ko vstopite tja, izstopite iz sebe in prodrete na vesoljno umsko raven, na kateri se posameznikov umski svet potopi kot v velikansko morje. Tam lahko povsem dojamete, kaj se dogaja v drugih, in berete njihov um, kot bi bil vaš, kajti med umi ni nobenih meja. Šele ko se tu združite z drugimi, jih lahko razumete. Sicer se ne boste uglasili, ne boste prišli v stik in ne boste imeli sredstev, s pomočjo katerih bi natančneje spoznali, kaj se dogaja v tujih umih. Ko ste skupaj s kom, se najpogosteje prav nič ne zavedate, kaj misli ali čuti, če pa se lahko dvignete nad to zunanjo raven izražanja, če lahko prodrete na raven, kjer je mogoča tiha povezava, boste v drugih vse prebrali, kot v samem sebi. Takrat postanejo besede, ki jih uporabljate, nepomembne, saj je celotno vaše dojemanje onkraj njih, v nečem drugem in vam za vaš namen zadostuje zelo malo besed. Ni treba dolgih razlag, ni treba, da bi vsako misel popolnoma izrazili, kajti jasno vidite tisto, kar je mišljeno.

Ali nekoč res ne bo več sovražnih sil?

Ko svetu ne bodo več koristile, bodo izginile. Njihovo delovanje služi kot postopek preizkušanja, da se nič ne pozabi, da se pri delu na preobražanju česa ne izpusti. Nobene napake ne bodo dovolile. Če v svojem bitju spregledate eno samo podrobnost, bodo prišle in se dotaknile zanemarjenega mesta in tako na boleč način pokazale, da ga boste prisiljeni spremeniti. Ko za to ne bodo več potrebne, bo njihov obstoj brez koristi in bodo izginile. Tu jih prenašamo, ker jih potrebujemo pri Velikem delu; ko ne bodo več nujne, se bodo spremenile ali pa odšle.

Ali bo še dolgo trajalo, preden se bo to zgodilo?

Vse je odvisno od vašega gledanja. Čas je relativen; o njem lahko govorite z običajnega zunanjega človeškega stališča ali pa z vidika Božanskega.

Ali bo delo po človeškem štetju opravljeno v tisoč letih ali samo v letu dni, sploh ni pomembno, če ste eno z božansko zavestjo. Saj takrat puščate človeške stvari zunaj in se podajate v neskončnost in večnost božanske narave. S tem ubežite občutku vneme ali hitenja, s katerim so ljudje obsedeni, ker bi radi videli stvari opravljene. Razburjenost, hitenje in nemirnost ne vodijo nikamor. So kot pene na morju, so kot prazen hrup, ki sam izgine. Ljudje mislijo, da nič ne delajo,, če nenehoma ne begajo naokrog in pokajo od mrzlične dejavnosti. Zmotna je misel, da to tako imenovano gibanje kaj spremeni. To je zgolj mlatenje prazne slame. Slama se praši, vendar iz tega ni nič. Utvara o dejavnosti je ena največjih človeških utvar. Ovira napredovanje, ker ustvarja vtis, da je treba vedno planiti. Če bi le mogli zaznati utvaro in spoznati kako nekoristna je, kako ničesar ne spremeni! Z njo nikjer ničesar ne dosežete. Kdor teka okrog, je orodje sil, ki ga za svojo zabavo spravljajo v ples. In to niti niso najboljše sile.

Kar koli je bilo v svetu storjenega, je storila manjšina, ki se lahko dvigne nad dejavnost; ta je namreč orodje božanske moči. Je dinamični predstavnik, zavestno orodje. Prinaša sile, ki spreminjajo svet. Vse je mogoče opraviti samo tako in ne z nemirom. V miru, tišini in spokoju je bil ustvarjen svet; vsakokrat, ko je kaj zares treba storiti, je treba to storiti v miru, tišini in spokoju. Nevednost je biti prepričan, da se mora od jutra do večera tekati in početi vrsto jalovih stvari, da bi kaj storili za svet.

Ko pa se umaknete iz teh vrtincev sil na mirna področja, vidite, kako velikanska je utvara! Človeštvo se vam bo zdelo kot množica slepcev: skačejo naokrog in ne vedo, kaj počenjajo ali zakaj to počenjajo, ampak se samo zaletavajo drug v drugega in spotikajo drug ob drugega. In temu pravijo delovanje in življenje! Gre za prazno vznemirjanje, ne pa dejavnost in za pravo življenje.

Nekoč sem povedala, da je za desetminutno koristno govorjenje treba molčati deset dni. Dodam lahko, da je za koristno enodnevno delo treba mirovati celo leto! Seveda ne govorim o navadnem vsakdanjem delu, ki je potrebno za zunanje življenje, ampak o ljudeh, ki imajo kaj, ali so vsaj prepričani, da morajo kaj storiti za svet. Tišina, o kateri govorim, pa je notranja ravnodušnost: dosežejo jo lahko samo tisti, ki delujejo in se pri tem ne istijo s svojim delovanjem, se ne zlijejo z njim, in jih niso oslepili in oglušili hrup in oblike lastnih gibov. Odmaknite se od svoje dejavnosti in dvignite se nad to posvetno gibanje. Vstopite v zavest večnosti. Samo tako boste vedeli, kaj je pravo delovanje narave.

M3,58-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011