Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 9. del

Kakšno je razmerje med človeško in božansko ljubeznijo? Ali je človeška ljubezen ovira za božansko? Ali pa je morda zmožnost za človeško ljubezen znamenje zmožnosti za božansko? Kako, da so bile velike duhovne osebnosti, kot so Kristus, Ramakrišna in Vivekananda po naravi tako ljubeče in čustvene?

Ljubezen je ena izmed velikih vesoljnih sil. Obstaja sama po sebi in njeni vzgibi so svobodni ter niso odvisni od ciljev, prek katerih in s katerimi se razodeva. Razodene se, kjer koli najde možnost zato, kjer koli so zanjo sprejemljivi in kjer koli je zanjo prostora. Kar imenujete ljubezen in imate za osebno ali individualno, je le vaša zmožnost sprejemanja in razodevanja te vesoljne sile. Ker pa je vesoljna, ni nezavedna. Je kar najbolj zavestna Moč. Zavestno teži k razodevanju in udejanjenju na zemlji, zavestno izbere svoja orodja, prebudi s svojimi vibracijami vse, ki so se zmožni odzvati, vztraja pri tem, da bi v njih uresničila svoj večni cilj, ko pa orodje ni primerno, ga opusti in išče drugega. Ljudje mislijo, da so se nenadoma zaljubili. Vidijo svojo ljubezen, kako nastane in narašča, potem pa obledi. Lahko pa tudi vztraja nekoliko dalj časa pri tistih, ki so najbolj primerni za njene trajnejše vzgibe. Toda občutek povsem osebnega izkustva je bil utvara. Šlo je za val večnega morja vesoljne ljubezni.

Ljubezen je vesoljna in večna. Vedno se razodeva in je v bistvu vedno ista. Božanska Sila je, kajti popačenosti, ki jih vidimo v njenem delovanju, pripadajo njenim orodjem. Ljubezen se ne razodeva le pri ljudeh. Njeni vzgibi so v rastlinah, morda celo v kamnih. Pri živalih je njeno prisotnost lahko zaznati. Vsa popačenja te veličastne in božanske moči izhajajo iz mračnosti, nevednosti in sebičnosti omejenih orodij. Ljubezen, večna sila, ne pozna oprijemanja, želja, nobene posedovalnosti, niti sebične navezanosti. V svojem najčistejšem vzgibu išče združitev biti z Božanskim. Gre za popolno iskanje, ki je neodvisno od vsega drugega. Božanska ljubezen se predaja in ne sprašuje po ničemer. Kaj so iz nje napravili ljudje, ni treba omenjati. Spremenili so jo v grdo in odbijajočo stvar. Kljub temu pa prvi stik z ljubeznijo pritegne nekaj njene čiste substance ljudi. Za hip postanejo sposobni pozabiti nase, njen božanski dotik za hip prebudi in poveča vse, kar je lepo in prijetno. Zatem pa priplava na površje človeška narava, prepolna nečistih zahtev, in sprašuje po nekem povračilu, hoče nekaj v zameno, zahteva svojo lastno nižjevrstno zadovoljitev, izkrivi in omadežuje, kar je bilo božansko.

Da bi razodevali božansko ljubezen, jo morate biti sposobni prejemati. Kajti samo tisti jo lahko razodevajo, ki so po naravi odprti njenemu vzgibu. Čim širša in jasnejša je njihova odprtost, tem bolj razodevajo izvirno čistost božanske ljubezni. Čim bolj jo mešamo z nižjimi človeškimi čustvi, do večje popačenosti pride. Kdor ni odprt bistvu in pristnosti ljubezni, se ne more približati Božanskemu. Celo iskalci na poti spoznanja pridejo do točke, ko morajo hkrati ljubiti in čutiti dvoje kot eno: spoznanje, luč božanske združitve in ljubezen, srž vsakega spoznanja. V napredovanju duše je točka, kjer se srečujeta in ju ni mogoče razločevati. Delitev in razlika, ki jo delate med obema na začetku, sta stvarstvo uma: ko se povzpnete na višjo raven, izgineta.

Med tistimi, ki pridejo na ta svet s teženjem, da bi tu razkrili božansko in spremenili zemeljsko življenje so nekateri, ki so razodeli božansko ljubezen v najvišji popolnosti. Pri nekaterih se razodeva tako čisto, da jih celotno človeštvo ne razume in jih celo obtožuje, češ da so trdosrčni, da ne ljubijo, čeprav izražajo božansko ljubezen. Toda gre za božansko in ne človeško po obliki in vsebini. Kajti, kadar človek govori o ljubezni, jo povezuje s čustveno šibkostjo. Božanska moč samopozabljenja, zmožnost popolnega razdajanja, brez omejitev in zadržkov, kot darilo, ne da bi zahtevali kaj v zameno, je ljudem malo znana. Ko je nepomešana s šibkostjo in čustvi, se jim zdi trda in hladna; v njej ne morejo prepoznati najvišje in najpopolnejše moči ljubezni.

Razodevanje ljubezni božanskega v svetu je bilo najvišje žrtvovanje, najvišje samodarovanje. Popolna zavest je sprejela to, da se združi in vsrka v nezavednost snovi, tako da bi zavest lahko prebudili v globinah njene temačnosti in bi se božanska moč spet počasi povzpela v njej in celotno razodeto vesolje uporabila za najvišji izraz božanske zavesti in božanske ljubezni. To je bila najvišja ljubezen: sprejeti izgubo stanja popolnosti najvišje božanskosti, njeno absolutno zavest, njeno neskončno spoznanje, da se združi z nezavestjo in biva v svetu nevednosti in teme. Pa vendar bi je najbrž nihče ne imenoval ljubezen. Kajti ne ogrinja se v površna čustva, ničesar ne zahteva v zameno za to, kar daje, ne razkazuje svojega žrtvovanja. Sila ljubezni v svetu poskuša najti tiste zavesti, ki so sposobne sprejemati ta božanski vzgib v svoji čistosti in ga izraziti. Ta dirka vseh bitij k ljubezni, neubranljivi pritisk in iskanje v srcu sveta in vseh srcih, je pobuda, ki jo daje božanska ljubezen izza človeškega hrepenenja in iskanja. Dotakne se milijonov orodij, vedno znova poskuša in vedno znova ji spodleti. Toda nenehno dotikanje pripravlja orodja in nekega dne se bo v njih nenadoma prebudila zmožnost samo dajanja, zmožnost ljubiti.

Vzgib ljubezni ni omejen na ljudi in je mogoče v drugih svetovih manj popačen, kot je v človeškem. Poglejte cvetice in drevesa. Ko sonce zaide in vse utihne, sedite za hip in povežite se z naravo. Začutili boste, kako se iz zemlje, iz drevesnih korenin vzpenja po njihovih vlaknih do najvišjih vej nekakšno teženje najvišje ljubezni in hrepenenja – hrepenenja po nečem, kar prinaša luč in srečo, po luči, ki je izginila in jo hočejo nazaj. Gre za koprnenje, ki je tako čisto in močno, da se bo tudi vaše bitje vzpelo v goreči molitvi za mir, luč in ljubezen, ki tu niso razodete, če boste zaznali njegov vzgib v drevesih. Ko dobite stik s takšno širno, čisto in pravo božansko ljubeznijo, tudi če jo začutite samo za trenutek in v najmanjši meri, boste uvideli, kako nizkotno stvar so iz nje napravile človeške želje. V človeški naravi je postala nekaj nizkega, grobega, sebičnega, nasilnega, grdega ali pa nekaj slabotnega in čustvenega, zgrajenega iz najbolj malenkostnih, krhkih, površnih in oblastnih čustev. To nizkotnost in grobost slabosti, ki upoštevajo le sebe, pa imenujejo ljubezen!

Ali naše vitalno bitje sodeluje v božanski ljubezni? In če sodeluje, katera oblika, ki naj jo privzame, je prava.

Kje naj bi se ustavilo razodevanje božanske ljubezni? Ali naj bi se omejilo na neko neresnično ali nesnovno področje? Božanska ljubezen se razodeva na zemlji, celo vse do najbolj snovne tvarine. Seveda se ne najde v sebičnih popačenjih človeške zavesti, toda vitalno samo po sebi je zelo pomembna sestavina božanske ljubezni, kot je na splošno tudi razodetega vesolja. Nobene možnosti gibanja in napredka ni brez upoštevanja vitalnega. Ker pa so to naravno silo tako zelo popačili, nekateri so raje prepričani, da jo je treba popolnoma izruvati in odvreči. Toda preobražajoča moč Duha se snovi lahko dotakne le prek vitalnega. Če pri tem ni vitalnega, da bi vlilo svoj dinamizem in življenjsko silo, bo ostala snov mrtva. Kajti višji deli bitja ne bodo dobili stika z zemljo, ne bodo konkretizirani v življenju in nezadovoljni bodo odšli in izginili.

Božanska ljubezen, o kateri govorim, je ljubezen, ki se razodeva na tej fizični zemlji, v snovi, vendar je človek ne sme popačiti, da bi se lahko utelesila. Vitalno je neizogiben posrednik v takšnem in v vsakršnem razodevanju. Toda kot vedno so se sovražne sile polastile te dragocenosti. Energija vitalnega je tista, ki prodre v topo in neobčutljivo snov in jo napravi odzivno in živo. Sovražne sile pa so jo popačile. Spremenile so jo v področje nasilja, sebičnosti, želja in vsakršnega grdega ter ji preprečile sodelovanje v božanskem delu. Ne smemo zatirati njenih vzgibov in jih uničiti. Brez nje namreč nikjer ni mogoča krepost. Vitalno je po svoji pravi naravi tisto v nas, kar se samo umakne. Prav zaradi tega, ker ima spodbudo in moč jemanja, je tudi tisto, kar se lahko povsem daje. Ker ve, kako posedovati, se zna tudi brezpogojno prepustiti. Pravi vitalni vzgib je med vsemi najlepši in najveličastnejši. Toda popačili so ga in sprevrgli v najgrše, najbolj popačeno in odbijajoče. Kadar koli v človeško ljubezensko zgodbo prodre en sam atom čiste ljubezni in mu je omogočeno, da se razodeva brez večjega popačenja, naletimo na nekaj pravega in lepega. Če vzgib ne obstaja, je to zaradi tega, ker se ne zaveda lastnega cilja in iskanja. Ne ve prav, da tisto, kar išče, ni združitev enega bitja z drugim, ampak združitev vseh bitij z Božanskim.

Ljubezen je najvišja sila, ki jo večna Zavest pošilja iz sebe v mračen in temačen svet in ki lahko ta svet in njegova bitja povrne Božanskemu. Snovni svet je v svoji temačnosti in nevednosti pozabil na Božansko. Ljubezen se je spustila v temo, prebudila vse speče, odprla zamašena ušesa in zašepetala: “Glejte, tu je nekaj vredno prebujenja, življenja – ljubezen!” S prebujenjem v ljubezen je svet spet dobil možnost vrnitve k Božanskemu. Stvarstvo se prek ljubezni vzpenja k Božanskemu, v odziv pa se nadenj sklanjata božanska Ljubezen in Milost. Ljubezen ne more obstajati v svoji čisti lepoti, ne more si nadeti svoje prirojene moči in silnega veselja popolnosti, dokler ni izmenjave: izliva med zemljo in Najvišjim, tega vzgiba ljubezni Božanskega do stvarstva in ljubezni stvarstva do Božanskega. Ta svet je bil svet mrtve snovi, dokler se božanska ljubezen ni spustila vanj in ga prebudila. Od takrat svet išče božanski vir svojega življenja, vendar pa je svoje iskanje večkrat začenjal, taval sem in tja v mraku. Snov tega stvarstva se je premikala po svoji poti kot slepec pri iskanju neznanega, iskanje nevednega, kar je iskano. Vrhunec, ki ga je dosegel svet, je tisto, kar ljudje štejejo za najvišjo ljubezen, za njeno čisto in nesebično zvrst: materinska ljubezen. Ta človeški vzgib ljubezni skrivaj išče nekaj drugega, kot je tisto, kar je našel, vendar ne ve, kje naj išče, in ne, kaj to je. Takoj ko se človeška zavest prebudi za božansko ljubezen, čisto in neodvisno od človeških pojavnih oblik, se zave, kaj je človeško srce ves čas iskalo. To je začetek dušnega teženja, ki povzroči prebujenje zavesti in njeno koprnenje po združitvi z Božanskim. Tisti trenutek morajo zbledeti in izginiti vse oblike nevednosti, vsa popačenja ter odstopiti prostor enemu samemu vzgibu stvarstva, ki se odziva na božansko ljubezen s svojo ljubeznijo. Ko se stvarstvo zave, prebudi in odpre ljubezni do Božanskega, se božanska ljubezen spet brezmejno izlije vanj. Krog se zapre. Združita se obe skrajnosti: Najvišji Duh in razodevajoča se Snov, njuna božanska združitev pa postane nepretrgana in popolna.

Na ta svet so se rodili veliki ljudje, da bi nanj prinesli nekaj čistosti in moči božanske ljubezni. Božanska ljubezen se je podala v njihovo osebno podobo, da bi se na zemlji laže in popolneje udejanjila. Ko se božanska ljubezen razodene v osebi, se laže uresniči. Teže pa se to zgodi, kadar njen vzgib ni razodet ali je brezoseben. Človek, ki ga osebni stik z močjo takšne osebnosti prebudi v zavest božanske ljubezni, bo svoje delo in spremembo laže izvedel. Združitev, ki jo išče, postane naravnejša in tesnejša. In tudi združitev, uresničenje, bo prav tako polnejše, popolnejše. Kajti odprla se bo širna enakost vesoljne in brezosebne ljubezni in z barvitostjo in lepoto poživila vsa razmerja z Božanskim.

M3,69-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011