Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POMEN ARJE

Kaj pomeni beseda “Arja”?

Vprašanje je bilo zastavljeno že več kot z enega vidika. Za večino evropskih bralcev, je beseda kot je upodobljena (v sanskritu, Op. prev.) na naslovnici, hieroglif, ki privlači ali odbija glede na njihov značaj. Indijci besedo poznajo, a je zanje izgubila pomen, ki ga je imela pri njihovih prednikih. Zahodna filologija ga je spremenila v rasni izraz, neznano etnološko količino, na katero različna špekuliranja lepijo različne vrednote. Sedaj so celo nekateri filologi začeli priznavati, da beseda v svoji izvirni uporabi ne izraža razlike v rasi, pač pa v kulturi. V Vedah so namreč Arijci tisti ljudje, ki so sprejeli določen tip kultiviranja samega sebe, notranjega in zunanjega urjenja, idealov in teženja. Arijski bogovi so bile nadfizične moči, ki so smrtniku pomagale v njegovem prizadevanju k božanski naravi. Beseda strne vsa visoka teženja starega človeštva, njegov najplemenitejši religiozni značaj, njegove najbolj idealistične tihe želje skritih misli.

Kasneje je beseda Arja izražala določen etični in družbeni ideal, ideal dobro obvladanega življenja, iskrenosti, spoštljivosti plemenitosti, neposrednosti, poguma, vljudnosti, čistosti, človečnosti, usmiljenja, zaščite šibkih, velikodušnosti, opravljanje družbene dolžnosti, gorečnost po spoznavanju, spoštovanje modrih in učenih, družbeno mnogostransko razgledanost. To je bil vzajemni ideal brahmanov in kšatrij. Vse, kar je odstopalo od tega ideala, vse, kar se je nagibalo k nizkotnemu, manjvrednemu, mračnemu, grobemu, krutemu ali lažnemu so označevali za nearijsko. Ni je besede v človeški govorici, ki bi imela plemenitejšo preteklost.

V ranih dneh komparativne filologije, ko so učenjaki iskali zgodovino besed za predzgodovinsko obdobje ljudstev, so domnevali, da beseda arja izhaja iz korena ar, orati in da so vedske arijce imenovali tako, k so se ločili od svojih sorodnikov na severozahodu, ki so prezirali poljedelstvo in ostali pastirji in lovci. Ta duhovita špekulacija ni imela nobene stvarne podpore. Toda v nekem smislu lahko sprejmemo to izpeljavo. Kdor koli obdeluje polje, ki ga je zanj napravil najvišji Duh, njegovo zunaj in znotraj bogato zemljo, je ne pušča gole ali ji dovoli da podivja, ampak dela, da iz nje pridobi čim več, je zato Arijec.

Če bi bil arja čisto rasna označba, bi bila bolj verjetna izpeljanka ar, kar pomeni krepkost ali smelost, iz ar, bojevati se, od koder imamo ime grškega boga vojne Aresa, pogumen ali bojevit, mogoče celo aret-e, vrlina, ki kot latinski virtus pomeni najprej fizično moč in pogum, potem pa moralno silo in vzvišenost. Tudi ta pomen besede lahko sprejmemo. „Bojujemo se za vzvišeno Modrost, zato nas ljudje imenujejo bojevnike.“ Saj modrost vsebuje izbiro kot tudi spoznanje tistega, kar je najboljše, najplemenitejše, najsijajnejše, najbolj božansko. Gotovo pomeni tudi spoznanje vsega, dobrotljivost in spoštovanje vsega, celo tistega, kar je najočitneje nizkotno, grdo ali temno, zaradi vesoljnega božanstva, ki si je izbralo bivati enako v vsem. Toda izbira je tudi postava pravilnega delovanja, tudi posebno nagnjenje od tistega, kar izraža božanstvo do tistega, kar ga skriva. Izbira pa naprti bitko, spopad. Ni lahka in ni je lahko podkrepiti.

Kdor koli izbira, kdor koli se hoče povzpeti z ene ravni na drugo po hribu božanskega, se ničesar ne boji, nič ne zaostaja ali ga porazi,se ne izogiba obsežnosti, ker bi bila prevelika za njegov razum, niti višine, ker je previsoka za njegovega duha, ne veličine, ker je preveličastna za njegovo silo in pogum, ta je Arijec, božanski borec in zmagovalec, plemenitaš, aristos, najboljši, srestha Gite.

Notranje, v svojem najglobljem pomenu je Arja napor ali dviganje in preseganje. Arijec je tisti, ki si prizadeva preseči in tudi preseže vse izven sebe in v sebi, kar nasprotuje človeškemu napredku. Prvi zakon njegove narave je samoobvladanje. Presega zemljo in telo ter ne pristane tako kot običajni ljudje na topost, lenivost, vsakdanjost opravil in tamasične omejitve. Presega življenje in njegove energije in se ne pusti, da bi ga prevladovala njihove lakote in hlepenja ali da bi ga zasužnjile radžasične strasti. Presega um in njegove navade, ne živi v lupini nevednosti, podedovanih predsodkih, običajnih idejah, prijetnih mnenjih, ampak ve, kako iskati in izbrati, biti velik in gnetljivega uma, celo če je odločen in trdne volje. Kajti v vsem išče resnico, v vsem pravico, v vsem višino in svobodo. Cilj njegovega samoobvladanja je samoizpolnitev. Zato tistega kar osvoji, ne uniči, amak oplemeniti in izpopolni. Ve, da so mu telo, življenje in um dani zato, da bi dosegel nekaj višjega, kot njih. Zato jih je treba preseči, zanikati njihove omejitve, zavrniti sprejemanje njihovih nagrad. Ve pa, da je Najvišji nekaj, kar v svetu ni niče, ampak se v njem vedno bolj izraža – božanska Volja, Zavest, Lepota, ki se na najditelja in vse okrog njega, ki so jo zmožni sprejeti, izliva preko sredstev nižjega življenja. Tistemu je služabnik, ljubimec in iskalec. Ko to doseže, jo izliva v delo, ljubezen, veselje in spoznanje. Kajti Arijec je vedno delavec in bojevnik. Ne izogiba se ne umskega ne telesnega dela, pa naj bo pri iskanju Najvišjega ali pri služenju njemu. Ne izogiblje se težavam, ne preneha zaradi utrujenosti. Vedno se bori za prihod kraljestva v sebi in svetu.

Izpolnjeni Arijec je arhat. Obstaja presežna Zavest, ki presega vesolje, ti svetovi pa so le postranska zadeva in vzporedna igra. Teži k tej Zavesti in jo doseže. Obstaja Zavest, ki je, zato ker je presežna, še vedno vesolje in vse, kar vesolje vsebuje. V to zavest razširi svoj omejeni ego. Postane eno z vsemi bitji in neživimi predmeti eno samo zavedanje sebe, ljubezni, radosti, vseobsegajoče energije. Obstaja zavest, ki je presežna in vesoljna, pa vendar sprejme očitne omejitve posamičnosti za delo, za različna stališča spoznanja, za Gospodovo igro z njegovimi stvarjenji. Ego je namreč tu, da se (arhat, op. prev.) lahko končno spreobrne v svobodno središče božanskega dela in božanske igre. Tudi ta zavest ima za sprejem dovolj ljubezni, veselja in spoznanja. Je dovolj močna, da vpliva to preobrazbo. Zadnje in božansko žrtvovanje je objem posamičnosti, potem ko je bila presežena. Popolni arhat je tisti, ki je zmožen istočasno živeti vsa tri stanja bivanja, dvigniti nižje v višje, sprejeti višje v nižje, tako da v simbolih sveta lahko popolno predstavi tisto, s čimer je poisten v vseh delih svojega bitja – trojnega in troedinega Brahmana.


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011