Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 10. del

Kakšna je pravzaprav narava religije? Ali ovira pot duhovnega življenja?

Religija sodi v človeški višji um. Predstavlja poskus človeškega višjega uma, da bi se po svojih močeh kar se da približal nečemu onkraj sebe, nečemu, kar človeštvo imenuje Bog, Duh, Resnica, Vera, Spoznanje, Neskončno, nekakšno Absolutno, česar človeški um ne more doseči, pa kljub temu poskuša. Religija je navsezadnje lahko božanskega izvora, njen dejanski značaj pa ni božanski, ampak človeški. Pravzaprav bi morali govoriti o religijah in ne o religiji, saj jih je človek ustvaril mnogo. Večina jih je bila podobno ustvarjena, čeprav nimajo istega izvora. Vemo, kako je nastala krščanska religija. Tega kar poznamo kot krščanstvo, prav gotovo ni ustvaril Jezus, ampak so nekateri učeni in zelo preudarni ljudje strnili glave in oblikovali v to, kar poznamo. Ničesar božanskega ni bilo v načinu, kako so jo oblikovali, in ničesar božanskega ni v načinu, kako deluje. Vendar pa jo je nedvomno opravičilo in ji ponudilo priložnost, da se oblikuje, razodetje tistega, kar imenujemo Božansko Bitje, Bitje, ki je prišlo od drugod in prineslo s seboj z višje ravni določeno Spoznanje in Resnico za zemljo. Prišlo je in trpelo za to Resnico, a le redki so dojeli, kar je govorilo, redki so poskrbeli za to, da bi našli in obdržali Resnico, za katero je trpelo. Buda se je bil umaknil iz sveta, sedel k meditaciji in odkril način, kako se rešiti iz zemeljskega trpljenja in bede, bolezni in smrti, želja, greha in lakote. Uvidel je Resnico, ki jo je skušal izraziti in posredovati učencem in privržencem, zbranim okrog sebe. Toda še pred njegovo smrtjo, so pričeli sprevračati in pačiti njegov nauk. Po njegovi smrti je budizem kot popolnoma razvita religija, dvignil svojo glavo, opirajoč se na tisto, kar naj bi rekel Buda in kar naj bi povedano pomenilo. Toda prav tako kmalu je v okviru izvirne religije vzklila množica ločin in podločin: Južna pot, Severna pot, Pot Daljnega vzhoda, saj se učenci in učencev učenci niso mogli zediniti glede tega, kaj je Mojster rekel in kaj je mislil s tem, kar je povedal. Vsaka izmed teh smeri trdi zase, da ohranja pravi, izvirni in neizkrivljeni Budov nauk. Enaka usoda je doletela Kristusov nauk. Tudi iz tega je nastala vrsta organiziranih religij. Pogosto pravijo, da bi Jezus ne mogel prepoznati svojih besed v oblikah, ki so bile vsiljene temu, kar je učil, če bi se vrnil. Če pa bi se vrnil Buda in videl, kaj je bilo storjeno v njegovem nauku, bi se obupan pognal nazaj v nirvano. Vsaka religija lahko pove enako zgodbo. Priložnost za njeno rojstvo je prihod velikega Učitelja sveta. Ta pride, se razodene in je utelešenje Božanske Resnice. Ljudje pa to pograbijo, se za tem poženejo in iz tega napravijo skoraj politično organizacijo. Religijo opremijo z vlado, politiko in zakoni, z verovanji in dogmami, pravili in smernicami, obredi in ceremonijami, ki zavezujejo vse njene pripadnike in so popolne in neoskrunljive. Tako kot država tudi ona vpelje nagrade za zveste in kazni za uporne ali zablodele, za heretike in renegate.

Prvo in najpomembnejše pravilo ustanovljenih in formalnih religij se zmeraj glasi: "Moja resnica je edina, najvišja, vse ostale so lažne ali pa manj vredne." Saj bi brez te temeljne dogme katekizmične religije ne mogle obstajati. Če ne verjamete sami in ne razglašate, da samo vi posedujete edino ali najvišjo resnico, ne boste napravili vtisa na ljudi in ne bodo se zbirali okrog vas.

Takšno stališče je običajno za religiozni um. Toda prav to preprečuje religiji duhovno življenje. Pravila in dogme vsake religije so tvorbe uma in če se nanje obešate in se zapirate v zakonik življenja, ki je za vas narejen iz njih, ne boste spoznali in ne morete spoznati resnice Duha, ki je izza vseh zakonov in dogem, široka, razsežna in prosta. Ko se ustavite v kaki religiji in se vežete nanjo, jo sprejemate kot edino resnico na svetu, zaustavite napredovanje in širjenje svoje notranje duše. Če pa gledate na religijo iz drugega zornega kota, ni vsakomur nujno samo ovira. Če gledate nanjo kot na eno izmed višjih dejavnosti človeštva in če v njej lahko sprevidite človeške težnje, pri tem pa ne zanemarite, da je vse, kar ustvari človek, nepopolno, vam je lahko v pomoč v začenjanju duhovnega življenja. Če jo sprejmete kot resno in pomembno zadevo, lahko skušate ugotoviti, kakšna skrivnost je v njej, kakšna težnja se skriva v njej, kateri božanski navdih se je skozi človeški um in človeško organizacijo preobrazil in izkrivil. S pravim umskim odnosom pa celo v religiji taki kot je lahko najdete luč za svojo pot in podporo svojemu duhovnemu prizadevanju.

V vsaki religiji je nekaj ljudi, ki so čustveno močni in jih povsem prežema pravo in goreče teženje, vendar pa je njihov um preprost in ne čutijo potrebe, da bi se Božanskemu približali s spoznavanjem. Za take nravi je religija koristna in celo potrebna, saj prek zunanjih oblik, kot so cerkvene svečanosti, podpira njihov notranji navdih in mu pomaga. V vsaki religiji so posamezniki razvili visoko duhovno življenje. Ni pa religija tista, ki jim je dala duhovnost; oni so, ki so jo vnesli vanjo. Kjer koli že bi bili, v katerem koli kultu bi se bili rodili, bi živeli isto duhovno življenje. Za to, kar so, jih je naredila njihova lastna zmožnost, neka moč njihovega notranjega bitja, ne pa religija, ki jo priznavajo. Moč v njihovi notranji naravi je taka, da jim religija ne pomeni suženjstva ali vezi. Vero v to ali ono veroizpoved, ki se ji predajajo brez vprašanj ali dvomov kot popolnoma pravilni, potrebujejo zato, ker nimajo močnega, jasnega in dejavnega uma. V vseh religijah sem naletela na takšne ljudi in bil bi zločin motiti jih v njihovi veri. Zanje religija ni ovira. V oviro je tistim, ki zlahka napredujejo, v pomoč pa tistim, ki ne morejo, a so vendarle zmožni prepotovati določeno razdaljo po poteh Duha.

Religija je spodbudila najslabše in najboljše stvari; če so se v njenem imenu bojevane najbolj srdite bitke in uresničevala najostudnejša preganjanja, pa je spodbujala tudi k največjim junaštvom in samožrtvovanju. Skupaj s filozofijo označuje mejo, ki jo je dosegel človeški um pri svojih najvišjih dejavnostih. Ovira in veriga postane, kadar si suženj njenega zunanjega telesa, če pa znaš uporabiti njeno notranjo tvarino, postane odskočna deska na področje Duha.

Marsikdo, ki se drži določene vere ali pa je spoznal kako resnico, se nagiba k prepričanju, da je edini našel celovito in popolno Resnico. To je v človeški naravi. Zdi se, da ljudje potrebujejo neko mešanico zlaganosti, da bi se lahko obdržali na svojih nogah in se premikali. Če bi jim bilo nenadoma mogoče uvideti Resnico, pa bi se zrušili pod njeno težo.

Vsakokrat, ko se nekaj Božanske Resnice in Božanske Sile spusti, da bi se izrazila na zemlji, prihaja do neke spremembe v zemeljski atmosferi. Pri spuščanju se tisti, ki so sprejemljivi, prebudijo s kakim njenim navdihom, s kakim dotikom, s spregledanjem. Če bi bili zmožni to, kar so prejeli, zadržati in prav izraziti, bi dejali: "Velika sila se je spustila. Sem v stiku z njo in povedal vam bom to, kar o njej razumem." Večina ljudi pa tega ni zmožna, ker ima majhen um. Razsvetli jih, kot bi jih obsedlo, in kričijo: "Poznam Božansko resnico, celotno in popolnoma." V tem trenutku je na zemlji vsaj ducat Kristusov in morda prav toliko Bud. Samo Indija lahko zagotovi kolikor koli avatarjev, a da pri tem ne omenjamo manjših manifestacij. Tako se začenja dozdevati vsa zadeva smešna. Če pa spoznate, kaj je v ozadju, potem ni tako nespametno, kot se zdi sprva. Resnica je v tem, da je človek prišel v stik z nekim Bitjem, neko Močjo, ki jo zaradi vzgoje in tradicije imenuje Buda ali Kristus ali pa ji da kako drugo znano ime. Težko je trditi, da je bil stik vzpostavljen res z Budom ali Kristusom, ni pa vendarle mogoče zanikati, da navdih ni prišel od tistega, kar je navdihnilo Kristusa ali Buda. Celo mogoče je, da so te človeške posode prejele navdih od nekega takega vira. Če bi bili skromni in preprosti, bi se zadovljili s tem, da tako rečejo in nič več. Rekli bi: "Dobil sem navdih od tega in tega Velikega Edinega," namesto tega pa razglašajo: "Jaz sem Veliki Edini." Poznala sem človeka, ki je zatrjeval, da je oboje, Kristus in Buda. Nekaj je bil prejel, doživel neko resnico, v sebi in drugih ugledal Božansko Prisotnost. Toda izkustvo je bilo zanj premočno, resnica prevelika. Napol je ponorel in naslednjega dne odšel na ulice in razglašal, da sta se v njem združila Buda in Kristus.

Edina Božanska Zavest deluje skozi vsa bitja in pripravlja svojo pot skozi vsako teh razodevanj. Danes deluje na zemlji močneje kot kdaj koli poprej. Obstajajo ljudje, ki se jih dotakne po svoje ali samo v določeni meri; kar prejmejo, popačijo, iz prejetega naredijo nekaj svojega. Drugi zaznajo dotik, a ne prenesejo sile in pod pritiskom znorijo. Tretji pa so zmožni prejeti in so dovolj močni, da prenesejo; ti bodo postali posode popolnega spoznanja, izbrana orodja in posredniki.

Če želite oceniti pravo vrednost religije, v kateri ste se rodili ali so vas v njej vzgajali, če bi hoteli pravilno pogledati na deželo ali družbo, v kateri ste se rodili, če želite spoznati, kako relativne so stvari v okolju, v katerem ste se znašli in na katerega ste omejeni, odpravite se v svet in opazujte, kako se drugod tisto, kar imate za dobro, šteje kot slabo; kar se šteje za slabo v enem kraju, pozdravljajo kot dobro v drugem. Vse dežele in vse religije so zgrajene na številnih izročilih. V vsaki izmed njih boste srečali svetnike in junake, velike in močne osebnosti, a tudi majhne in hudobne ljudi. Tedaj boste spoznali, kako smešno je govoriti: "Ker sem vzgojen v tej religiji, je ta edino prava; ker sem rojen v tej deželi, je ta najboljša med vsemi." Podobno se lahko trdi za lastno družino: "Ker izhajam iz družine, ki je živela v istem kraju toliko let ali toliko stoletij, sem vezan na ta izročila; samo ona so idealna."

 Stvari imajo notranjo vrednost in postanejo resnične šele, ko ste si jih pridobili s prosto izbiro, ne pa, ko so vam bile vsiljene. Če hočete biti prepričani v svojo religijo, si jo morate izbrati; če hočete biti gotovi v svojo družino, morate izbrati celo njo. Če brez vprašanj sprejmete, kar vam je ponudilo Naključje, ne boste nikoli zanesljivo vedeli, ali je to za vas dobro ali slabo, ali je to tisto pravo za vaše življenje. Odmaknite se od vsega, kar oblikuje vaše naravno okolje ali dednost, kar vam je napravil in vsilil slepi mehanični proces Narave, potegnite se vase in glejte na vse mirno in hladnokrvno. Ocenite in svobodno izberite. Potem boste lahko izrekli notranjo resnico: "To je moja družina, moja dežela, moja religija."

Če se poglobimo vase, bo vsak med nami v sebi odkril neko zavest, ki je živela dolga razdobja in se izražala skozi mnogotere oblike. Vsak je bil rojen v mnogih deželah, pripadal mnogim narodom, sledil mnogim religijam. Zakaj bi moral šteti zadnjo za najboljšo? Izkušnje, zbrane v teh življenjih po raznih deželah in raznih religijah, so shranjene v notranji nepretrganosti naše zavesti, ki vztraja skozi številna rojstva. Te pretekle izkušnje je soustvarjalo več osebnosti in ko se ovemo te večkratnosti v sebi, postane nemogoče govoriti o določeni obliki resnice kot edini resnici, eni deželi kot edini naši deželi, eni religiji kot edino pravi. Nekateri so bili rojeni v neki deželi, vendar pa temeljne sestavine njihove zavesti očitno pripadajo drugi. V Evropi sem srečala ljudi, ki so bili očitno Indijci, v Indiji pa  ljudi, rojene v indijskih telesih, a očitne Evropejce. Na Japonskem sem srečala takšne, ki so bili Indijci, in takšne, ki so bili Evropejci. In če kdo med njimi odide v deželo ali v civilizacijo, ki ga privlači, se bo tam počutil popolnoma domačega.

Če želite bit prosti, t.j. v prostosti Duha, se morate otresti vseh vezi, ki niso notranja resnica vašega bitja, ampak so postale podzavestne navade. Če se želite celostno, popolnoma in izključno posvetiti Božanskemu, morate to storiti čim popolneje; niti delčka sebe ne smete pustiti vezanega ne tu ne tam. Verjetno nasprotujete, češ da ni lahko povsem zapustiti svojega sidrišča. Toda, ali ste se kdaj ozrli nazaj in opazovali spremembe, ki so nastale v nekaj letih? Ko se boste ozrli, se boste čudili, kako je mogoče, da ste čutili, kot ste čutili, in delovali, kot ste delovali, celo prepoznali se ne boste več v osebi izpred desetih let. Kako se potemtakem lahko vežete na tisto, kar je bilo ali kar je, in kako se lahko vnaprej opredeljujete za nekaj, kar se v prihodnosti morda sploh ne bo zgodilo?

Vsa svoja razmerja morate na novo graditi na notranji svobodi izbiranja. Izročila, v katerih živite ali ste bili v njih vzgojeni, vam je naprtilo okolje, splošno mnenje ali pa tuja izbira. V vaši privolitvi nanje je določena prisila. Religija je bila ljudem naložena. Pogosto jo podpira namig religioznega strahu ali pa neka duhovna ali drugačna grožnja. V vašem razmerju do Božanskega ne sme biti takšne vsiljenosti, ampak mora biti razmerje svobodno, izbira vašega uma in srca, prežeta z navdušenjem in veseljem. Kakšna je združitev, pri kateri se kdo trese in pravi: "Moram, ni druge poti"? Resnica je očitna in je ni treba svetu naprtiti. Ne čuti potrebe po tem, da bi jo ljudje morali sprejeti, kajti samobivajoča je, ne živi od tega, kar rečejo ali ne rečejo ljudje. Kdor pa ustanovi religijo, potrebuje mnogo privržencev. Ljudje sodijo moč in veličino kake religije po številu privržencev, čeprav njena prava veličina ni v tem. Veličina duhovne resnice ni v številkah. Poznala sem vodjo nove religije, sina njenega ustanovitelja, in ga slišala reči, da je ta in ta religija potrebovala toliko stoletij, oni pa da imajo že v petdesetih letih prek štiri milijone privržencev. "No, vidite," je dodal, "kako veličastna je naša religija!" Religija lahko izračunava svojo veličino s številom vernikov, toda Resnica bo še vedno Resnica, čeprav ne bo imela niti enega samega privrženca. Povprečnega človeka privabljajo takšni z velikimi pretenzijami; ne zahaja tja, kjer se Resnica izraža tiho. Tisti z velikimi pretenzijami potrebujejo bučno razglašanje in oglašanje, sicer bi ne privabili veliko ljudi. Delo, ki je opravljeno ne glede na to, kaj si o njem mislijo ljudje, itak ni dovolj znano in ne priteguje množic. Resnica pa ne potrebuje oglašanja, ne skriva se, a se tudi ne razglaša. Zadovoljuje se z izražanjem ne glede na rezultate, ne zahteva potrditve, ne izogiba se zanikanju, ne privlači je in ne moti je, če jo svet sprejema ali odklanja.

Ko začenjate z jogo, morate biti pripravljeni, da zdrobite v koščke vse zgradbe svojega uma in vsa svoja vitalna ogrodja. Biti morate pripravljeni na to, da boste obviseli v zraku in da vas razen vaše vere ne bo nič podpiralo. Povsem morate pozabiti na svoj pretekli jaz in njegove navezanosti, jih izruvati iz svoje zavesti in se na novo roditi, prosti vsakršnih vezi. Ne mislite na to, kaj ste bili, ampak za čim težite; bodite popolnoma v tistem, kar želite uresničiti. Obrnite se stran od svoje mrtve preteklosti in glejte naravnost v prihodnost. Vaša religija, dežela, vaša družina so tam; to je Božansko.

M3,76-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 22.04.2011