Pesimisti so mokšo izenačili z izničenjem ali razblinjenjem, toda njen pravi pomen je svoboda. Kdor je osvobojen vezi, je svoboden, je mukta. Toda zadnja vez je sama sla po osvoboditvi, ki se ji je treba odreči, preden se lahko duša popolnoma osvobodi, zadnje spoznanje pa je uvid, da nihče ni vezan, nihče si ne želi svobode, ampak je duša za večno popolnoma svobodna, da je vez utvara in da je utvara tudi osvoboditev vez, da smo vezani samo v igri in da so oponašani vozli takšni, da jih lahko sami po želji razvežemo.
Kljub temu, da je vozlov mnogo in so zapleteni. Najtežji med vsemi vozli je egoizem, utvara, da obstajamo posamično, smo samemu sebi zadostni, ločeni od občega in edinega bitja, ekamevadvitjam, ki je edino ne le onkraj Časa, Prostora in Vzročnosti. Ne samo, da smo mi po svoji naravi in bitju vsi Brahman, valovi morja, ampak je vsak izmed nas Brahman v njegovi celotnosti, saj tisto kar nas razlikuje in razmejuje, nama in rupa, obstaja samo v igri in zaradi svetovne igre.
Od kje ta prevara egoizma če ni ločenosti bivanja in obstaja samo Brahman? Odgovarjamo, da obstaja ločeno bivanje, a le v razodevanju, ne pa v resnici. Tako je, kot da bi eden od igralcev igral različne vloge, a ne v zaporedju, ampak vse hkrati. Vsaka vloga je On sam, eden in nedeljiv, toda vsaka vloga je drugačna. Brahman se širi v Času, Prostoru in Vzročnosti, ki ga ne pogojujejo, pač pa v njem obstajajo, vendar jih je mogoče kadar koli zamenjati ali odpraviti. V Času, Prostoru in Vzročnosti se on naveže na več namarupa, ki so zgolj bivanja v njegovem občem bitju.
