Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 12. del

Ali lahko jogi doseže stanje zavesti v katerem ve vse, lahko odgovori na vsako vprašanje, celo takšno, ki se nanaša na težavne znanstvene probleme, kot je n.pr. relativnostna teorija?

Teoretično in načelno je mogoče, da jogi ve vse, toda vse je odvisno od njega. Razlikovati je treba med znanjem in spoznanjem. Jogi ne ve s pomočjo uma. On vsega ne ve tako, da so mu dostopni vsi mogoči podatki, ali da ima v svojem umu vse podatke o vesolju, ali da je njegova zavest nekakšna čudežna enciklopedija. Ve s pomočjo svoje zmožnosti vsebovanja ali dinamičnega poistenja s stvarmi, osebami in silami. Ali pa ve, ker živi na ravni zavesti ali v stiku z zavestjo, v kateri sta resnica in spoznanje.

Če ste v pravi zavesti, bo tudi vaše znanje pristno. Potem boste tudi vi spoznavali neposredno, tako da postanete eno s tistim, kar spoznavate. Če se vam zastavi problem, če vas vprašajo, kaj je treba v določenem primeru storiti, boste z zadostno pozornostjo in zbranostjo, prejeli hkrati potrebno znanje in pravi odgovor. Do spoznanja ne boste prišli prek skrbne uporabe teorije ali prek umskega sklepanja. Znanstveni um potrebuje te metode za sklepanje. Jogijevo spoznavanje pa je neposredno in takojšnje. Ni deduktivno. Če mora inženir določiti točen položaj, da bi zgradil nek obok, njegovo ukrivljenost in velikost njegove odprtine, stori to z računanjem, pregledovanjem in deduciranjem iz razpoložljivih virov in podatkov. Jogi pa vsega tega ne potrebuje. Pogleda, zazre se in vidi, da je treba storiti tako in nič drugače, in to videnje je njegovo spoznanje.

Čeprav na splošno in v nekem pogledu lahko drži, da jogi lahko ve vse in odgovori na vsako vprašanje s svojega področja zrenja in zavesti, to še ne pomeni, da ni raznih vrst vprašanj, na katera ne bi mogel odgovoriti. Jogija, ki ima neposredno znanje, znanje o pravi resnici stvari, ne bo zanimalo ali pa se mu bo zdelo težko iskati odgovore na vprašanja, ki v celoti sodijo na področje človeških umskih konstrukcij. Lahko se zgodi, da ne bo mogel ali ne bo hotel reševati problemov ali težav, ki mu jih boste predstavili in ki zadevajo le utvare o stvareh in njihovo navideznost. Njegovo spoznavanje ni umsko. Če ga sprašujete takšne neumne umske stvari, vam najbrž ne bo odgovoril. Zelo razširjeno pojmovanje, da mu lahko postavljate neumna vprašanja, kot nekakšnemu nadučitelju in od njega zahtevate kakršno koli informacijo o preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, na katero bi moral odgovoriti, je neumno. Prav tako je tudi neprimerno, kot je neprimerno od duhovnega človeka pričakovati mojstrovin in čudežev, ki naj bi zadovoljili ljudski površinski um, da bi se lahko čudil.

Še nekaj. Izraz “jogi” je zelo ohlapen in širok. Obstaja več vrst jogijev, več smeri in področij duhovnega in okultnega prizadevanja na različnih ravneh. So takšni, katerih zmožnosti ne presegajo umske ravni, in takšni, ki so jo presegli. Vse je odvisno od področja ali narave njihovega prizadevanja, višine, ki so jo dosegli, zavesti s katero so v stiku, ali ki  so jo dosegli.

Ali znanstveniki včasih ne presežejo umske ravni? Pravijo, da Einstein ni odkril svoje relativnostne teorije z razmišljanjem, ampak z nekakšnim nenadnim navdihom. Ali je ta navdih kar koli povezan z nadumom?

Znanstvenik dobi navdih, ki mu razkrije novo resnico, iz intuitivnega uma. Spoznanje pride kot neposredna zaznava na višji umski ravni, ki jo razsvetli še neka višja luč. Vse to pa nima ničesar opraviti z dejavnostjo naduma in ta višja umska raven je daleč od nadumske. Ljudje so vse preveč nagnjeni k temu, da menijo, da so se povzpeli v božanska področja, takoj ko se nekoliko dvignejo nad raven povprečja. Med navadnim človeškim umom in nadumom je mnogo stopenj in mnogo vmesnih ravni. Če bi navaden človek stopil v stik celo samo z eno od teh vmesnih ravnin, bi bil zbegan in zaslepljen, zdrobila bi ga teža občutka brezmejnosti ali pa bi izgubil ravnovesje. Pa vendar to še vedno ne bi bil nadum.
Znano mnenje, da jogi lahko ve vse, odgovori na vsako vprašanje, potrjuje dejstvo, da v umu resnično obstaja raven, kjer je in večno traja spomin na vse. Vsi umski vzgibi, ki pripadajo življenju zemlje, se beležijo in hranijo na tej ravnini. Tisti, ki so sposobni prodreti tja in jim ni mar težav, lahko preberejo tam, kar koli hočejo. Toda tega področja ne gre zamenjevati z nadumskimi ravnmi. In celo če hočemo doseči to, je treba biti zmožen utišati um za vzgibe materialnega ali fizičnega uma. Sposobni morate biti pustiti ob strani svoje občutke in zaustaviti svoje navadne umske vzgibe, kakršni koli že so. Iti je treba iz vitalnega, osvoboditi se je treba suženjstva telesu. Šele potem lahko vstopite na to področje in vidite. Če pa vas tako zanima, da lahko vložite tolikšen napor, lahko pridete do tja in berete, kar je napisano v spominu zemlje.

Če se torej spustite v globoko tišino, lahko dosežete raven zavesti, na kateri lahko prejmete odgovore na vsa svoja vprašanja. Če pa je kdo zavestno odprt popolni resnici naduma, in z njo v trajnem stiku, prav gotovo lahko odgovori na vsako vprašanje, ki je vredno odgovora nadumske Luči. Postavljena vprašanja morajo izhajati z nekakšnega občutka resnice in resničnosti izza stvari. Obstajajo mnoga vprašanja in problemi, o katerih se pogosto razpravlja, ki pa so zgolj pajčevina, stkana iz umskih abstakcij ali pa iz vprašanj, ki se gibljejo na površju stvari. Ta ne štejejo med prava spoznanja. So izkrivljena spoznanja in njihova tvarina je nevednost. Prav gotovo lahko nadumsko spoznanje nudi določen odgovor, svoj odgovor, ki jih zastavljajo problemi umove nevednosti, toda zelo verjetno je, da sploh ne bo zadovoljil ali morda niti ne bo razumljiv za tiste, ki sprašujejo z umske ravni. Ne smete pričakovati, da nadumsko deluje tako kot um, ali pa zahtevati, da je spoznanje v resnici lahko sestavljeno iz polovičnih spoznanj v nevednosti. Umski obrazec je eno, nadum pa je povsem drugačen in ne bi bil več nadumski, če bi se prilagodil nujnostim umskega obrazca. Obe stvari nista primerljivi in ju ni mogoče jemati enako.

Ali zavesti, ki doseže nadumske radosti, ne zanimajo več umske stvari?

Nadumskega umske stvari ne zanimajo na enak način kot um. V vseh vzgibih vesolja ima lasten interes, ki izhaja iz drugačnih izhodišč in drugačnih vidikov. Svet se mu kaže povsem drugačen. Gre za drugačen videz in od tam se vse vidi drugače kot iz uma, pogosto celo nasprotno tistemu. Vse ima drugačen pomen, vidik, vzgibe in procese, vse je gledano z drugačnimi očmi. Vse, kar je tu, spremlja nadum. To nič manj ne velja za vitalne in materialne vzgibe kot za umske. Zanima se za vso igro vesolja, vendar drugače. Gre za približno enako razliko v zanimanju, kot je v lutkovni igri med tistim, ki drži nitke in ve, kaj morajo lutke delati, pozna voljo, ki jih premika in ve, da lahko delajo samo tako, kot jih bo premikal, in med onim, ki opazuje igro in ve samo tisto, kar se dogaja od tega do onega trenutka in nič več. Tistega, ki opazuje igro in ne pozna njenih skrivnosti, močneje, globlje in bolj strastno zanima, kaj se bo zgodilo in je vznemirjeno pozoren na njene nepredvidljive ali dramatične dogodke. Onega pa, ki drži nitke in lutke premika, ne gane nič in je miren. Moč zanimanja je povezana z nevednostjo in utvaro in mora izginiti, ko presežete nevednost. Zanimanje, ki ga ljudje kažejo za stvari, temelji na utvari. Če bi odstranili utvaro, ljudi igra sploh ne bi zanimala. Zdela bi se jim pusta in dolgočasna. Prav zaradi tega je vsa te nevednost, vsa ta utvara obstajala toliko časa. Ohranjala se je lahko zaradi tega, ker jo imajo ljudje radi, se nanjo lepijo in jih na poseben način mika.

Kaj naj storimo, če hočemo spremeniti svoje telesno stanje, npr. povzročiti ozdravljenje ali odpraviti neke telesne pomanjkljivosti? Ali naj se osredotočimo na cilj, ki ga želimo uresničiti, in naj samo močno hočemo ali samo verjamemo, da se bo to zgodilo, in zaupamo v Božansko moč, da bo ob svojem času in po svoje povzročila želeni rezultat?

To so različne poti za doseganje istega in vsaka je lahko učinkovita v drugačnih okoliščinah. Metoda, ki se bo izkazala za najučinkovitejšo, je odvisna od zavesti, ki ste jo razvili in od narave sil, ki jih vnašate. Lahko živite v zavesti, naj bo ozdravljenje oziroma sprememba popolna in s silo svoje notranje predstave povzročite zunanjo spremembo. Ali pa če poznate ali pa vidite silo, ki je sposobna delovati na te stvari in znate z njo ravnati, jo lahko prikličete in z njo delujete na dele telesa, kjer je to potrebno. Povzročila bo spremembo. Prav tako lahko predstavite svojo težavo Božanskemu in prosite, da vas ozdravi, tako da svoje upanje povsem prepustite Božanski moči.

Kar koli že storite, kakršen koli že postopek uporabite, in četudi si pridobite v njem veliko spretnosti in zmožnosti, je rezultat vedno v rokah Božanskega. Zmeraj lahko poskušate, vendar je stvar Božanskega, ali vam bo povrnilo sadove prizadevanja ali pa ne. Tu se vaša osebna moč neha. Če je rezultat ugoden, je Božanska moč tista, ki ga je povzročila, in ne vi. Sprašujete, ali je prav, če prosite Božansko za pomoč. Nič bolj narobe ni, če Božansko prosimo za odstranitev telesne hibe, kot če ga prosimo za odstranitev moralne pomanjkljivosti. Toda kar koli že prosite, kolikor koli si prizadevate, se morate zavedati, da je  čeprav skušate kar najbolje uporabiti znanje ali moč - rezultat odvisen od božanske Milosti. Ko začnete z jogo, morate vse opravljati v duhu popolnega predajanja. Tako bodite naravnani: "Težim, skušam ozdraviti svoje pomanjkljivosti, delam po svojih najboljših močeh, toda posledice povsem predajam v roke Božanskega."

Ali pomaga, če rečem: "Prepričan sem v rezultat, vem, da mi bo Božansko dalo, česar si želim."

Lahko storite tako. Moč vaše vere lahko pomeni, da se je Božansko že odločilo, da bo zadeva, na katero mislite, opravljena. Neomajna vera je znamenje prisotnosti božanske Volje, namig na to, kaj naj se zgodi.

Katere moči delujejo, ko tiho meditiramo?
 
Odvisno od tega, kdo meditira.

Toda ali nismo v tihi meditaciji popolnoma prazni? Kako je potem odvisno od meditanta?

Tudi če dosežete popolno praznino, to ne spremeni narave vašega teženja ali njegovega področja. Pri nekaterih se teženje giblje na umski ravni ali pa na vitalnem polju. Nekateri težijo duhovno. Sila, ki se odzove, in delo, ki ga je prišla opravit, sta odvisna od kakovosti teženja. Če se v meditaciji izpraznite, to ustvari  notranjo tišino, ne pomeni pa, da ste postali nič ali pa mrtva inertna masa. Če iz sebe napravite prazno posodo, privabite tisto, kar jo bo napolnilo. To pomeni, da sprostite poudarek svoje notranje zavesti v smeri uresničenja. Narava zavesti in stopnja njenega pritiska, določata sile, ki jih vnašate v igro in ki  bodo pomagale in izpolnile ali  jim bo spodletelo ali pa bodo celo prizadele in preprečile.

Obstajajo mnoge spremenljive okoliščine, v katerih lahko meditirate in ki vplivajo na sile, ki jih vnašamo ter na njihovo delovanje. Če meditirate sami, je pomembno vaše zunanje in notranje stanje. Če meditirate z drugimi, je predvsem pomembno splošno stanje. Toda v vsakem primeru se bodo okoliščine spreminjale in sile, ki se bodo odzivale, bodo vedno iste. Združeno in pravilno izvedeno osredotočanje lahko predstavlja veliko silo. Stari rek govori, da če dvanajst resnih oseb združi svojo voljo in teženje ter kliče Božansko, se to mora pojaviti. Toda volja mora biti usmerjena v isto in teženje mora biti iskreno. Tisti, ki poskušajo, se lahko povežejo v inerciji ali celo v zmotni ali izkrivljeni želji in rezultat bo verjetno porazen.

Prava stvar, nujno potrebna pri vašem meditiranju, je stanje popolne iskrenosti v vsej zavesti. Nikakor se ne smete zavajati ali se pustiti zavesti drugim. Pogosto bi ljudje nekaj radi, želijo si nečesa ali pa se k nečemu umsko nagibajo. Radi bi, da bi jim izkustvo potekalo na določen način ali se izoblikovalo tako, da bi zadovoljilo njihove želje ali nagibe. Ne poskušajo ostajati prazni, brez predsodka in preprosto in iskreno opazovati, kaj se dogaja. Če nočete tistega, kar se pripeti, se je kaj lahko zavesti. Videli boste nekaj, tisto nekoliko izkrivili in iz njega napravili nekaj drugega, ali pa boste preprosto popačili ali  poveličali v izjemno doživetje. Ko meditirate, morate biti pristni in preprosti kot otrok, brez vmešavanja svojega vnanjega uma, brez pričakovanj in brez vztrajanja pri čemer koli. Ko dosežete takšne okoliščine, je vse ostalo odvisno od teženja globoko v vas. Če prosite za mir, bo prišel. Če prosite za moč, spoznanje, bosta prišla, toda vse bo prišlo le v obsegu, ki ste ga sposobni sprejeti. In če kličete Božansko, potem  se bo odzvalo, saj morate upoštevati, da je Božansko odprto za vaš klic, če je le-ta dovolj čist in krepak, da ga doseže.

3CWM,92-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 09.09.2011