Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

BOG, NARAVA IN ČLOVEK (2. del)
(Beležke in odlomki o filozofiji, psihologiji in jogi)

...Prvi del lahko preberete tukaj...

Bog: Edina Resničnost

4
Vse se začenja iz Božanskega, iz Večnega, iz Neskončnega, vse biva samo v njem, vse se konča in doseže svoj vrhunec v božanskem Večnem in Neskončnem. To je prvi postulat, nujen za naše duhovno iskanje, saj na nobeni drugi osnovi ne moremo najti najvišjega spoznanja in najvišjega življenja.

Ves čas se giblje v Večnem, ves čas se razteza v neskončnem, vsa bitja in stvarjenja živijo s tistim v sebi, kar je Božansko. To popolnoma velja za notranje duhovno, izkaže pa se na koncu kot resnično tudi za ta zunanji prostor in čas. Naše notranje bitje ve, da živi, zato ker je del Božanskega, vendar je to tudi res za zunanje in pojavno bitje, ki ga sestavljajo nevedni Um, slepo življenje in podzavestna Snov.

Skrita Bit je alfa in omega tega razodetega bivanja. Je tudi večni izraz, vseprisotni x v katerega se vse razstopi posamič ali skupaj, in kar je vsota, sestavina in srž vsega. Vse je skrivaj Božansko, vse je Večno, vse je Neskončno.

Toda ta skrita resnica stvari je v nasprotju z zunanjimi videzi sveta, zanikajo jo vsa dejstva, ki jih pred nas postavljajo naš um in čutila, ne ujema se z žalostjo in trpljenjem sveta, ni skladna z nepopolnostjo živih bitij in nespremenljivim nezavedanjem stvari. Kaj potem sili um, da jo potrjuje? Kaj nas prisili, da da sprejmemo zrenje stvari, ki nasprotuje zunanjemu videnju in doživljanju?

Kajti na površini naše zavesti in vse okrog nas obstaja samo časovno in minljivo, samo omejeno in končno. Tisto, kar se nam zdi največje, ima svoje mejo, tisto o čemer smo sanjali kot o trajnem, ima svoj konec. Celo to velikansko vesolje z množicami svetov za svetovi, za katere se zdi, da se raztezajo v neskončnost je na koncu obsojeno na to, da je le brezmejno končno. Človekovo zatrjevanje o tem, da je božanska duša in njegov vseodkrivajoči razum, se končata ob grobem dokazovanju Narave, da je neveden in nezmožen ter v svojem razmišljanju nenehno kaže nagnjenost k napaki zaupanja vase, v svojih čustvih in dejanjih pa majhno hibo malenkostnosti, nizkotnosti in mračnosti ali pa nenadne prepade zlaganosti, pokvarjenosti ali krutosti svoje narave. V upravljanju s svetom pa veliko nebožanskega prevladuje nad tistim malim božanskim ali pa sta nerazrešljivo pomešana. Ideal v praksi ne uspe, religija hitro degenerira v določen sektaški fanatizem ali formalnost, zmagovito dobro se spreobrne v organizirano zlo. Krščanski nauk o padcu, indijska misel o tavanju Duše v vesoljni utvari ali skeptična trditev o nezavedni snovni naravi, ki povzroča samovoljnost zavesti, se pogosto kaže kot jedro vsega.

Če pa se podamo globlje vase, naletimo na nekaj trdnega, kar se izkaže kot zakrit božanski element, ki potrjuje svojo nesmrtnost: Dušo. če gremo preko svojega utelešenega uma in čutil, nenadoma prodremo v nekaj trajnega, kar se čuti kot večno in neskončno, ki nase ne more gledati kot nekaj drugega in tudi sami si ne moremo zamišljati, da bi bilo kaj drugega kot neskončna Bit, večni Duh. Še več, v svojem najskrivnejšem bistvu smo prepričani, da je popolno ali da jo je mogoče napraviti popolno – popolno v našem najglobljem duhovnem bitju, možnost izpolnitve v naši naravi; posedujemo instinkt in intuicijo Božanskega.

Celo Času in Prostoru naš um ne more določiti ali si ne more zamišljati začetka in konca. Ne more si zamisliti niti prve niti zadnje meje, prvega ali zadnjega trenutka, ne da bi pogledal preko. Če vidimo nepopolnost stvari, vsebuje že sama zamisel možnost izpopolnitve s primerjavo po kateri sta nepopolna, ta možnost pa kaže na tisto onkraj Uma in onkraj Občutkov, ki je celostno in trajno popolno. Celo relativno predpostavlja absolutnost.

Dolgo časa se je od nas zahtevalo, da ne verjamemo v te stvari, ampak zaupamo samo merilom znanosti, njenim izračunom in strogim preizkušnjam, da sprejmemo samo tisto, kar je mogoče materialno potrditi in izmeriti. Toda ta merila so merila tistega, kar je omejeno, kako naj z njimi potrdimo ali obstaja Neomejeno ali ne? Instrumenti s katerimi poizvedujemo v Naravi, da bi ugotovili , kaj je mogoče potrditi, so pokazala, da lahko posredujejo samo rezultate, ki jih vprašanje vpraševalca že vsebuje. Znanost nam nudi izmere in postopke o stvareh znotraj fizičnih meja, ni pa nam uspela povedati, kaj te stvari so, kaj je njihov skrajni izvor ali razlog njihovega obstajanja.

Pri vsem tem iskanju na enem ali drugem koncu ne moremo prek sebe in je torej bolje pogledati v notranjo plat nas samih. Čemu bi se omejevali samo na svoje odzive na zunanje podatke? Preiščimo sebe in ne samo svoj občutek zaznave tega, kar je okrog nas. Pri sebi pa ne glejmo samo na svojo površino, ampak na notranje in najnotrajnejše svojega bitja in narave.

Če dovolj daleč sledimo temu samospoznavanju, nam pokaže globlje kot površinski um in globlje kot fizična čutila, globlje kot je zunaje življenje. Pokaže nam tudi Onstranstvo Uma in Onstranstvo Občutka, Onstranstvo Življenja, omejene prehode v Neomejeno. Če ne bi imeli te zmožnosti raziskovanja, bi se morali zadovoljiti z nezadovoljnim agnosticizmom, toda obstaja sredstvo s katerim lahko spoznamo sami sebe in to je alfa, X in omega stvari ali, če že ne absolutno Tisto, na vsak način njegovo stanje in dinamis, zakonitost njegovega bivanja in zakonitosti njegove narave popolnoma enako globoko in globlje kot nam lahko znanost pokaže zakonitosti in procese fizičnega vesolja.

Začasno samo potrdimo rezultat, da nas duhovno iskanje in spoznavanje pelje onkraj pojavov, kar očitno nasprotuje tistemu, kar nas onkraj pojavnosti pripelje do Božanskega Večnega in Neskončnega.

SABCL177-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 20.01.2012