Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  Šri Aurobindo
  Mati
  Ašram
  Knjige
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 14. del

Toda, če se urimo v jogi, ali se lahko z urjenjem v jogi povzpnemo do takšnih višin kot Shakespeare ali Shelley? Takega primera še ni bilo.

Za kaj pa ne? Mahabharata in Ramayana prav gotovo nista manjvredni v primerjavi s katerim koli Shakespearovim delom ali delom katerega koli pesnika. Kot pravijo, so bila to dela ljudi, ki so bili rišiji in so se urili v jogijski tapasji. Gite in Upanišad, ki štejejo med največja literarna in duhovna dela, ni pisal nekdo brez jogijskih izkušenj.

In v čem je, v primerjavi z vašim Miltonom in Shelleyem, manjvredna poezija, ki je bila napisana bodisi v Indiji bodisi v Perziji ali kjerkoli, ki so jih napisali ljudje, znani kot svetniki, sufiji, častilci? In potem, ali poznate jogije in njihova dela? Ali mi med pesniki in ustvarjalci lahko navedete koga, ki ni bil v zavestnem stiku z Božanskim? So nekateri, ki niso šteti za jogije, ki niso guruji in nimajo učencev, ki ne vedo, kaj počnejo, ki jim ni za slavo in ne privlačijo človeške pozornosti, posedujejo pa višjo zavest, so v stiku z božansko Močjo in ustvarjajo iz nje. V Indiji so najboljše slike in mnogo najboljših kipov in arhitekture, ustvarili budistični menihi, ki so svoja življenja preživeli v duhovni kontemplaciji in duhovnem urjenju. Napravili so največje umetnine, ne da bi si belili glavo, ali brigali za to če, ali se bo njihovo ime ohranilo v prihodnosti. Glavni razlog za to, da jogiji niso poznani zaradi svoje umetnosti, je v tem, da ti svojega umetniškega izražanja niso šteli za najpomembnejši del svojega življenja in vanj niso vlagali toliko časa in energije, kot sicer delajo tisti, ki so zgolj umetniki. Pa tudi tisto, kar delajo, ni vedno dostopno javnosti. Koliko je takih, ki so napravili kaj velikega, a tega niso objavili.

Ali so jogiji spisali večje drame kot Shakespeare?

Drame niso najvišja umetnost. Nekdo je rekel, da je drama nad vsemi umetnostmi in da je umetnost več kot življenje. Pa ni ravno tako. Umetnikova napaka je ta, da misli, da je umetniško delovanje nekaj, kar lahko obstaja samo zase in je neodvisno od ostalega sveta. Tako kot jo ti umetniki razumejo, je umetnost kot goba na širnih tleh življenja, nekaj naključnega in zunanjega, ne nekaj, kar je življenju blizu; ne dotakne se globine in stalnih realnosti, ne postane notranji in neločljivi del bivanja. Namen prave umetnosti je izraziti lepoto, toda v zelo tesnem odnosu z vesoljnim gibanjem. Največji in najbolj kultivirani narodi so imeli umetnost za del življenja in so jo naredili za njegovo pomočnico. Taka je bila na Japonskem v svojem razcvetu, taka je bila v svojem razcvetu v zgodovini umetnosti. Toda mnogi umetniki so bili kot paraziti, ki rastejo na robu življenja in, kot kaže, ne vedo, da bi morala biti umetnost izraz Božanstva v življenju in prek življenja v vsem, vsepovsod, v vseh odnosih jo je treba izraziti v njenem vseobjemajočem ritmu, v vsakem življenjskem vzgibu bi morala biti izraz lepote in harmonije. Spretnost ni umetnost in nadarjenost tudi ne. Umetnost je živa harmonija in lepota, ki jo morajo izražati vsi eksistenčni vzgibi. To razodevanje lepote in harmonije je del božanskega uresničevanja na Zemlji, morda celo njegov največji del.

Saj sta z nadumskega gledišča lepota in harmonija prav toliko pomembni kot kateri koli drug izraz Božanskega. Ne smeta pa biti osamljeni, uravnani ločeno od vseh drugih odnosov, izvzeti iz ansambla, pač pa biti eno z izrazom življenja kot celote. Ljudje navadno rečejo: “O, ta je umetnik!“ Kot da umetnik ne bi bil eden med enakimi, ampak bi moral biti izjemno bitje, ki pripada posebni zvrsti, njegova umetnost pa prav tako nekaj izjemnega in posebnega, česar ne gre mešati z običajnimi posvetnimi stvarmi. Maksima: „Umetnost zaradi umetnosti," poskuša narediti vtis in poudariti kot resnico iste zmote. Gre za isto napako kot takrat, ko ljudje sredi dnevne sobe namestijo uokvirjeno sliko, ki nima nič opraviti niti s pohištvom niti s stenami, ampak je tam samo zato, ker je „umetnina“. Prava umetnost je celota, nekakšen ansambel. Je eno in celota z življenjem. Nekaj te intimne celote vidite v stari Grčiji in starem Egiptu, saj so tam vse slike in kipi, vsi predmeti narejeni in urejeni kot del arhitektovega načrta stavbe, vsak del kot del celote. Tako je na Japonskem oziroma je vsaj bilo, do invazije utilitarnega in praktičnega modernizma. Japonska hiša je čudovita umetniška celota. Vsaka stvar je na pravem mestu, nič ni napačno postavljeno, ničesar ni preveč ali premalo. Vse je tako kot mora biti, in sama hiša se čudovito ujema z okoljem. Tudi v Indiji predstavljajo slike, kipi in arhitektura celostno lepoto, en sam vzgib občudovanja Božanskega.

V tem smislu je prišlo v svetu do velike degeneracije. Od viktorijanskega časa in v Franciji od Drugega imperija smo stopali v obdobje dekadence. Širila se je navada, da se v prostorih obeša slike, ki nimajo nobene povezave s predmeti, ki jih obdajajo. Kjerkoli so nameščali kakršne koli slike, kakršno koli umetnino, jih je bilo mogoče postaviti kjer koli. Umetnost je sedaj pomenila izražanje spretnosti, sposobnosti in nadarjenosti, ne pa opredmetenje nekega celostnega izraza domovanja harmonije in lepote.

Kasneje je prišlo do upora proti temu spodrsljaju meščanskega okusa. Odziv je bil tako močan, da je bil videti kot popoln odklon, in kazalo je, da se bo umetnost pogreznila do absurda. Toda iz kaosa se je, čeprav počasi, dvignilo, nekaj bolj razumnega, bolj logičnega, koherentnejšega, čemur bi lahko rekli, prenovljena, upajmo, da tudi prerojena umetnost. V svojih temeljih ni umetnost nič drugega kot eden od vidikov lepote božanskega razodevanja. Gledano s tega vidika, bo morda zelo težko najti prave umetnike, še vedno pa jih je nekaj in te povsem upravičeno štejemo kot med jogije. Umetnik se namreč tako kot jogi poda v globoko kontemplacijo, da bi pričakal in prejel svoj navdih. Da bi ustvaril nekaj resnično lepega, mora to najprej videti v notranjosti, uresničiti v svoji notranji zavesti kot celoto. Šele ko bo to našel, videl in obdržal, se bo umetniško jo lahko izrazil navzven. Ustvarja skladno s tem višjim notranjim videnjem. Tudi to je nekakšna jogijska disciplina, saj z njo vstopi v pristno povezanost z notranjimi svetovi. Človek, kot je bil Leonardo da Vinci, ni bil nič drugega kot jogi. Bil je, če že ne največji, vsaj eden od največjih slikarjev – čeprav se njegova umetnost ni zaustavila samo pri slikarstvu.

Tudi glasba je v bistvu duhovna umetnost in so jo vedno povezovali z religioznimi občutki in notranjim življenjem. Toda tudi to smo spreobrnili v nekaj neodvisnega in samozadostnega. Globlja umetnost, kot je operna glasba. Večina umetniških proizvodov, s katerimi se srečamo, je te vrste in v najboljšem primeru so zanimivi z vidika tehnike. Ne morem reči, da operne glasbe ni mogoče uporabiti kot posrednika za višje stopnje izražanja, saj jo ne glede na obliko lahko uporabimo za globlje namene. Vse je odvisno od same stvari, od tega, kako se jo uporablja ali kaj je zadaj. Ničesar ni, česar ne bi mogli uporabljati v božanske namene – tako kot se vsaka stvar lahko pretvarja, kot da je Božansko, a je vendarle globlje zvrsti.

Med velikimi sodobnimi glasbeniki je bilo nekaj takih, katerih zavest je prišla med ustvarjanjem v stik z višjo zavestjo. Cesar Franck je igral na orgle kot nekdo, ki je navdihnjen. Odprlo se mu je v dušno življenje, česar se je zavedal ter v precejšnji meri tudi izražal. Beethoven je ob komponiranju Devete simfonije imel videnje odprtja v višji svet in spusta višjega sveta na to zemeljsko raven. Wagner je imel silne in močne namige okultnega sveta. Imel je instinkte za okultizem in občutek okultnega. Preko tega pa je dobival svoje največje navdihe. Delal pa je pretežno na vitalni ravni, njegov um pa je nenehno posredoval in mehaniziral njegove navdihe. Večinoma je njegovo delo preveč pomešano, prevečkrat mračno in težko, čeprav silovito. Ko pa je zmogel prečkati vitalne in umske ravni ter doseči višji svet, so bili nekateri njegovi prebliski izjemno lepi, kot v Parcifalu, v nekaterih delih Tristana in Izolde in večinoma v zadnjem veličastnem delu.

Poglejte še, kaj so modernisti napravili iz plesa. Primerjajte ga s tistim, kar je nekoč bil. Nekoč je bil ples eden najvišjih izrazov notranjega življenja. Povezan je bil z religijo in bil pomemben člen svetih obredov ob praznovanjih, pri oboževanjih Božanskega. V nekaterih deželah je dosegel visoko stopnjo lepote in izredno popolnost. Na Japonskem so ohranjali izročilo plesa kot del religijoznega življenja in ker je, zaradi velikega smisla za lepoto in umetnost narodna lastnina Japoncev, slednji niso nikoli dopustili, da bi degeneriral v nekaj manj pomembnega in manjšega pomena. Tako je bilo tudi v Indiji. Dandanes res obstajajo poskusi ponovne obuditve starih grških in drugih plesov, toda v vseh teh obujanjih manjka religiozni občutek, zato so bolj podobni ritmični telovadbi kot plesu.

Dandanes so slavni ruski plesalci, toda ti so izraz vitalnega sveta in v njih je nekaj celo grozovito vitalnega. Tako kot vse, kar pride do nas s tistega sveta, so lahko zelo privlačni ali zelo odbojni, vedno pa so nekaj posebnega, vendar ne izraz višjega življenja. Celo sam ruski misticizem je vitalne vrste. Čudoviti so s tehnične plati, toda tehnika je le eno od orodij. Če je vaše orodje dobro, je še toliko bolje, a dokler pa ni predano Božanskemu, mu kljub dovršenosti primanjkuje najvišje in ne more služiti božanskemu namenu. Težava je v tem, da je večina tistih, ki postanejo umetniki, prepričanih, da so samostojni in se jim ni treba obračati na Božansko. To je velika škoda. saj je pri božanskem razodevanju spretnost prav toliko koristna kot vse drugo. Spretnost je en del božanskega dela, le vedeti mora, kako se podrediti višjim stvarem.

Daleč nad umom je področje, ki bi ga lahko imenovali svet Ubranosti; če ga lahko dosežete, boste našli korenine vsake harmonije, ki se je kakor koli razodela na Zemlji. Tako na primer obstaja določena vrsta glasbe, ki je sestavljena iz nekaterih višjih tonov in je bila ozadje produkcij dveh umetnikov, ki sta se pojavila drug za drugim: Bachovega in Beethovnovega concerta. Nista si podobni na papirju in ju zunanji sluh razlikuje, v bistvu pa sta si enaki. Gre za eno in isto vibracijo zavesti – en val značilne ubranosti se je dotaknil obeh umetnikov. Beethoven je ujel širši del, toda pri njem je bolj mešana z invencijami in interpolacijami uma, Bach jo je prejel manj, a je bilo tisto, kar je ujel, bolj čisto. Vibracija je bila takšna kot zmagoslavno vznikanje zavesti, zavesti, ki se trga iz maternice nezavednega v zmagoslavnem vstajanju in rojevanju.

Če zmorete s pomočjo joge doseči ta vir vseh umetnosti, potem ste mojster vseh umetnosti, če tako hočete. Tistim, ki so lahko to storili že prej, se zdi srečnejše, prijetnejše, ob polnosti vznemirljive lahkotnosti, ostati in uživati Lepoto in Radost, ki sta tam navzoči, ne da bi ju razodevali, ne da bi ju utelešali na Zemlji. Toda ta vzdržnost nikakor ni vsa resnica joge, ampak je prej deformacija, zmanjšanje dinamične svobode joge z bolj negativnim duhom sanjase. Božanska volja je razodeti, ne pa ostajati popolnoma odmaknjeni v nedejavnosti in popolni tišini. Če bi bila božanska zavest res nedejavnost nerazodevajoče se blaženosti, bi stvarstvo nikoli ne obstajalo.

3CWM,100-TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 19.03.2012