Skok na prvo stran


na spletu
Materin znakŠri Aurobindov znak
 
  ŠRI AUROBINDO
  MATI
  AŠRAM
  KNJIGE
  Čitalnica
   
  Pregled sprememb
   
  Copyright
Oblika primerna za tiskanje

POGOVORI Z MATERJO - 15. del

Ali predajanje ne pomeni istega kot žrtvovanje?

V naši jogi ni prostora za žrtvovanje. Toda vse je odvisno od tega, kakšen pomen pripišete besedi. Žrtvovanje izvirno pomeni posvečeno dajanje, posvetitev Božanskemu. V pomenu pa, ki ga ima sedaj, gre za nekakšno uničevanje; s seboj nosi vzdušje zanikovanja. Takšno žrtvovanje ni izpolnitev, je prikrajševanje, prizadevanje samega sebe. Kar žrtvujete so vaše možnosti, možnosti in dosežki vaše osebnosti od najbolj materijalnih pa do tistih najbolj duhovnih. Žrtvovanje zožuje vaše bitje. Če svoje življenje, svoje telo žrtvujete fizično, se odpoveste svojim možnostim na snovni ravni, ste opravili z dosežki svojega zemeljskega bivanja. Prav tako pa lahko svoje življenje žrtvujete moralno: odpoveste se obsegu in izpolnitvi svojega notranjega bivanja. V ideji prizadevanja samega sebe je vedno občutek prisile, omejevanja in naloženega samozanikovanja. To je ideal, v katerem ni prostora za globljo in širšo dušno spontanost. S predajanjem ni mišljeno to, ampak spontano izročanje samega sebe, dajanje vse svoje biti Božanskemu, višji zavesti, katere del smo. Predajanje ne bo zožilo vaše osebnosti, ampak jo bo razširilo, ne bo je prikrajšalo ali oslabilo, ampak jo bo okrepilo in poveličalo. Predajanje pomeni popolnoma svobodno, z radostjo napolnjeno dajanje brez občutka žrtvovanja. Če imate tudi najmanjši občutek, da se žrtvujete, ne gre več za predajanje. To namreč pomeni, da imate pridržke ali da skušate dajati z zadržkom ali s težavo in naporom, brez radosti darovanja, morda celo brez občutka, da dajete. Če storite kar koli z občutkom, da utesnjujete svoje bitje, ste lahko prepričani, da delate narobe. Pravo predajanje vas širi, povečuje vaše zmožnosti, daje vam po obsegu in kakovosti večjo vrednost, ki bi je sicer ne imeli. Ta nova vrednost je drugačna od vsega, kar ste imeli poprej: Vstopite v drug svet, v širjavo v katero ne bi mogli, če se ne bi predali. Tako je, kot bi padla kaplja vode v morje. Če bi tam še naprej ohranjala svojo identiteto, bi ne bila nič več kot kaplja vode, kapljica stisnjena od vseobdajajoče brezmejnosti, ker se ni predala. Toda s predanjem se združi z morjem in sodeluje v naravi, moči in velikanskosti celotnega morja.

V vzgibu ni dvoumnosti ali nejasnosti, povsem jasen je, močan in določen. Če mali človeški um stoji pred božanskim vesoljnim umom in se oprijema svoje ločenosti, bo ostal to, kar je, nekaj majhnega in omejenega, nesposobnega spoznati naravo višje resničnosti ali celo stika z njo. Oboje ostane ločeno in se po kakovosti in količini povsem razlikuje. Če pa se mali človeški um preda, se bo spojil z božanskim vesoljnim umom. Po kakovosti in količini bo z njim eno. Pri tem bo izgubil samo svojo omejenost in popačenost, sprejel pa bo neizmernost in sijočo čistost. Majhno bivanje bo spremenilo svoj značaj. Nadelo si bo značaj večje resnice, ki se ji je predalo. Če pa se upira in bori, če se upre vesoljnemu umu, se ne more izogniti konfliktu in pritisku, pri čemer se šibko in majhno ne more upreti tako, da ga ne bi potegnila vase tista moč in ogromnost. Če se ne preda, je njegova usoda utopitev in izginotje. Človek, ki pride v stik z božanskim umom in se preda, bo ugotovil, da se njegov lastni um pričenja čistiti od svojih zamegljenosti in se udeleževati moči in spoznanj božanskega vesoljnega uma. Če ostaja pred njim, ločen in brez vsakršnega stika, bo ostal to, kar je, kapljica vode v neizmerljivi brezmejnosti. Če se upira, bo izgubil svoj um, njegove moči se bodo zmanjšale in izginile. Kar je resnica za um, je resnica tudi za druge dele narave. Tako je, kot bi se bojevali proti nekomu, ki je premočan vse kar dosežete je samo razbita glava. Kako se lahko bojujete z nečim, kar je milijonkrat močnejše? Vsakokrat ko se uprete, dobite brco in vsak udarec vam vzame del moči, kot če se kdo udeležuje rokoborbe z mnogo močnejšim tekmecem in sprejema udarec za udarcem, ko je z vsakim udarcem šibkejši, vse dokler se ne zgrudi. Nobene potrebe ni po voljnem posredovanju, vse je samodejno. Nič drugače ne more biti, ko se upirate brezmejnosti. Vse dokler ostajate v svojem kotičku in sledite toku navadnega življenja, se vas ne bo nič dotaknilo ali vas ranilo. Ko pa dobite stik z Božanskim, se pred vami odpreta samo dve poti. Da se predate in vstopite v njem in vas bo vaša predaja razširila in poveličala ali pa, da se uprete in bodo vaše možnosti uničene, vaše moči usahnile in utopili se boste v tistem, čemur nasprotujete.

Obstaja mnogo napačnih predstav o predajanju. Zdi se, da mnogi ljudje gledajo na predajanje kot na odpoved osebnosti, vendar je to bridka napaka. Kajti posameznik je namenjen razodevanju enega vidika božanske zavesti in izražanju njene značilne narave v tem, kar tvori njegovo osebnost. Ko zavzame do Božanskega pravi odnos, se osebnost prečisti vseh vplivov nižje narave, ki jo zožujejo in pačijo, ter tako postane izraziteje osebna, bolj takšna, kakršna v resnici je, popolnejša. Resnica in moč osebnosti se pokažeta bolj jasno, njen značaj je natančneje opredeljen, kot bi bilo to mogoče, če bi bila pomešana z mračnostjo in nevednostjo, z vso umazanijo in primesmi nižje narave. Podvržena je povišanju in poveličanju, povečanju zmožnosti, uresničenju prav vseh svojih možnosti. Da pa bi lahko opravil takšno očiščevalno spremembo, mora človek najprej opustiti vse tisto, kar s pačenjem, omejevanjem in zatemnjevanjem prave narave, vklepa, ponižuje in maliči pravo osebnost. Odvreči mora vse, kar pripada nevednim nižjim vzgibom navadnega človeka in njegovemu slepemu šepajočemu življenju. Predvsem mora opustiti želje, kajti želje so najmračnejši in najbolj zamračujoč vzgib nižje narave. Želje so čustva šibkosti in nevednosti in vas priklepajo na vašo šibkost in nevednost. Ljudje imajo vtis, da se želje rojevajo v njih, čutijo, kot bi prihajale iz njih ali vzniknile iz njih, toda ta vtis je napačen. Želje so valovi velikanskega morja mračne nižje narave in prehajajo z osebe na osebo. Ljudje ne ustvarjajo želja v sebi, ampak jih njihovi valovi preplavijo. Kdor koli je odprt in brez obrambe, ga ujamejo in premetavajo. S tem, da želja prisvoji in zasvoji človeka, ga onesposobi za vsakršno razločevanje ter se mu prikazuje kot del njegove lastne narave, ki naj bi jo razodevala. V resnici z njegovo naravo nimajo nič skupnega. Tako je z vsemi nižjimi pobudami, ljubosumjem ali zavistjo, sovraštvom ali nasilnostjo. Tudi to so vzgibi, ki vas zajamejo, valovi, ki vas preplavijo in obsedejo. Samo izmaličijo vas, ne pripadajo pa pravemu značaju ali pravi naravi. Niso vaš sestavni in neločljivi del, ampak prihajajo iz morja obdajajoče mračnosti v kateri se gibljejo sile nižje narave. Te želje in strasti nimajo ničesar osebnega, v njih ni ničesar, kar bi bilo značilno za vas. In v vsakomer se razodevajo enako. Iz istega vira prihajajo tudi mračni vzgibi uma: dvomi, zmote in težave, ki zamegljujejo osebnost, zmanjšujejo njeno širjenje in izpolnitev. Minljivi valovi so in ujamejo vsakogar, ki je primeren za to in uporaben kot njihovo slepo orodje. Pa vendar vsakdo verjame, da so ti vzgibi del njega in dragocen proizvod njegove osebnosti. Najdejo se ljudje, ki se jih oprijemljejo kot znamenje ali bistvo tega, čemur pravijo lastna svoboda.

Če to razumete, boste lahko razumeli, da je med duhovnostjo in moralnostjo, stvarema, ki jih stalno zamenjujemo, velika razlika. Duhovno življenje, jogijsko življenje ima za svoj cilj rast v božansko zavest in zato si prizadeva prečistiti, okrepiti, poveličati in izpopolniti tisto, kar je v vas. Napravi vas zmožne razodevati Božansko. Značaj vsake osebe povzdigne do njene popolne vrednosti in največjega izraza. To je namreč del božanskega načrta. Moralnost pa izhaja iz umskega konstrukta in z nekaj predstavami o tem, kaj je dobro in kaj ni, postavi vzor, v katerega bi se morali vsi posiliti. Ta moralni ideal se po svojih sestavinah in kot celota spreminja glede na čas in kraj. Kljub vsemu pa se razglaša za edinstvenega, kategorično absolutnega. Razen sebe ne priznava ničesar, ne dovoljuje niti različic znotraj sebe. Vsi bi se morali oblikovati po samo enem idealnem vzorcu, vsi bi morali biti enaki, in sicer brezhibno enaki. Zato ker ima moralnost takšno togo nestvarno naravo, je po svojih načelih in svojem delovanju v nasprotju z duhovnim življenjem. Duhovno življenje razkriva isto bistvo v vseh, hkrati pa neskončno raznolikost. Deluje za raznolikost v enosti in popolnost v takšni raznolikosti. Moralnost pa povzdiguje umeten standard, nasproten raznolikosti življenja in svobode duha. Ko ustvari nekaj umskega, togega in omejenega, zahteva, da se po tem tudi ravnamo. Vsi se moramo truditi, da bi dosegli enake lastnosti in isto idealno naravo. Moralnost ni božanska in tudi ne od Božanskega, je od človeka in človeška. Moralnost si jemlje za svoje temeljno izhodišče utrjeno razlikovanje med dobrim in slabim, toda to je nekaj arbitrarnega. Relativno skuša vsiliti kot absolutno, saj je pojem dobrega in slabega različen v različnih podnebjih in časih, obdobjih in deželah. Moralno pojmovanje gre tako daleč, da govori o dobrih in slabih željah in od vas zahteva, da ene sprejmete, druge pa zavržete. Duhovno življenje pa zahteva, da zavržete vse želje. Njegov zakon je, da je treba odvreči vse vzgibe, ki vas vlečejo proč od Božanskega. Morate jih zavreči, ne zaradi tega, ker so sami po sebi slabi za drugega ali drugje so lahko dobri ampak zato, ker spadajo k pobudam sil, ki nerazsvetljene in nevedne stojijo na vaši poti k Božanskemu. Vse želje, dobre ali slabe sodijo sem, saj vsaka izhaja iz nerazsvetljenega vitalnega bitja in njegove nevednosti. Na drugi strani pa morate sprejeti vse vzgibe, ki vas pripeljejo v stik z Božanskim. Toda sprejmete jih ne zaradi tega, ker so sami po sebi dobri, ampak zato, ker vas privedejo do Božanskega. Sprejmite torej vse, kar vas bo povedlo k Božanskemu. Zavrnite vse, kar vas odvaja od njega, vendar ne recite, da je to dobro in ono slabo, in ne vsiljujte svojih pogledov drugim. Kajti tisto, kar vi imenujete slabo, je lahko prav tisto, kar je dobro za vašega soseda, ki ne skuša uresničiti božanskega življenja.

Poglejmo primer, kakšna je razlika med moralnim in duhovnim gledanjem. Običajno človeško pojmovanje razlikuje med radodarneži in skopuhi. Skopuha zaničujejo in zmerjajo, radodarneža pa imajo za nesebičnega in koristnega za družbo ter ga hvalijo zaradi vrline. Z duhovnega vidika pa sta oba na isti ravni. Oboje, radodarnost enega in skopost drugega, je popačenje višje resnice, večje božanske moči. Obstaja moč, božanski vzgib, ki širi, razpršuje, radodarno razmetava sile, stvari in vse, kar ima na vseh ravneh narave od najbolj snovne do najbolj duhovne. Radodarnež in njegova radodarnost predstavljata tip duše, ki izraža ta vzgib, predstavlja moč razprševanja in razdeljevanja. Obstaja pa druga moč, drug božanski vzgib, ki zbira in kopiči. Zbira in kopiči sile, stvari in vse vrste imetja, bodisi na nižjih ali višjih ravneh. Človek, ki ga označujete kot skopuha, je namenjen za orodje tega vzgiba. Oba sta pomembna, oba enako, nujna potrebna, raznolika, nujni orodji božanskega razodevanja.

CWM3,114-20TJ


 
  Zadnja posodobitev te strani: 19.03.2012